dr. Jožef Smej

Red za zasluge, vročitev 31. marca 2016

Red za zasluge
za življenjsko delo in bogat prispevek k duhovni narodni kulturi Slovencev

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je dr. Jožefu Smeju vročil odlikovanje red za zasluge 31. marca 2016 na slovesnosti v Predsedniški palači.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je dr. Jožefu Smeju vročil odlikovanje red za zasluge na slovesnosti v Predsedniški palači
Foto: Daniel Novakovič/STA

Utemeljitev:

Slovenski rimskokatoliški duhovnik, teolog, pisatelj, pesnik, prevajalec, raziskovalec in cerkveni zgodovinar škof dr. Jožef Smej je v bogoslovje vstopil v Mariboru, študij pa je končal v Sombotelu. Službovati je začel med drugo svetovno vojno kot kaplan. Pozneje je bil imenovan za župnika in dekana v Murski soboti, v Mariboru pa je služboval kot stolni kanonik, član zbora škofovih svetovalcev, naddekan, stolni prošt stolnega kapitlja in generalni vikar. Papež Janez Pavel II. ga je imenoval za mariborskega pomožnega škofa leta 1983, ko je bil tudi posvečen.

Življenjsko delo mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja je obsežno in raznovrstno. Bil je pastir v duhu evangelija in cenjen poznavalec katoliškega nauka. Kot človek klasične izobrazbe, ki piše tudi v latinščini, je sodeloval pri prevajanju Zakonika cerkvenega prava, Svetega pisma stare in nove zaveze, Bogoslužnega molitvenika in komentarjev k psalmom. Napisal je tudi več nabožnih del in zgodovino župnijske cerkve v Murski Soboti.

Njegov opus pa ni namenjen le pripadnikom njegove verske skupnosti. Nenehno se je zanimal za kulturo in ljudi, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali svojo vero in narodnost. Življenje na območju nekdanje madžarske dekanije, imenovane Slovenska okroglina, je bilo pomembno torišče njegovega intelektualnega zanimanja. Posebno pozornost je posvečal narodnim buditeljem, med njimi dr. Francu Ivanociju in njegovim sodelavcem. Napisal je romana o prekmurskih pastorjih ter narodnih buditeljih Ivanu Baši in Stevanu Küzmiču. Poleg kulturne zgodovine je z znanstveno natančnostjo skrbno preučeval tudi slovstveno zgodovino Prekmurja, prekmurskega jezika in prekmurske književnosti ter prekmurske avtorje, politike in vplivne osebnosti.

Bibliografija njegovih del obsega več kot 150 enot. Med njimi so številna samostojna znanstvena in leposlovna dela. Izjemno obsežen je tudi njegov prevajalski opus, s katerim je gradil mostove do duhovnih velikanov Evrope, ki jih je prevajal iz latinščine, grščine, francoščine ali madžarščine.

Pomemben prispevek k duhovni kulturi je dal tudi s svojo človeško držo. Velja za človeka visoke integritete, iskrenega zagovornika strpnosti in medsebojnega razumevanja, zaradi česar ima posebno mesto v srcu Slovencev, še posebno Prekmurcev, ki so ga uvrstili med osebnosti leta 2000.