Intervju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za Sobotno prilogo

Ljubljana, 28. 12. 2013 | intervjuji

Sobotna priloga, 28.12.2013
novinarka Tanja Starič

Politika mora prenesti tudi udarce z bičem

Z Borutom Pahorjem smo se pogovarjali dan pred božičem. Pred tem je z otroki, ki nimajo staršev, pekel praznične piškote. Še vedno je hiperaktiven in obiskuje po dve prireditvi na dan. Vendar se bistveno manj kot v času vodenja vlade pojavlja pred novinarji. To je njegov prvi intervju za Sobotno prilogo po tem, ko je pred letom prisegel kot novi predsednik države.


Izteklo se je prvo leto vašega mandata. Funkcijo opravljate drugače od predhodnikov in vse bolj se zdi, da položaj predsednika pravzaprav definira osebnost človeka, ki jo opravlja. Ali to pomeni, da je ta funkcija v našem sistemu premalo natančno opredeljena?

Ta funkcija ima v primerjavi z drugimi, zlasti s predsednikom vlade, bistveno manj pristojnosti. Ima pa vloge, ki jih nima nobena druga funkcija. Ena od njih je, da poskuša tudi s tistimi, s katerimi se politično ali kako drugače ne razume, ohranjati stik in povezavo. Da jih poskuša predstavljati, ne zaradi enakosti, ampak zaradi različnosti. Mislim, da nam za zdaj to uspeva. To je povezano z mojo željo, z majhnimi koraki, ne z velikimi ceremonijami, priti do narodne pomiritve in sprave. Povezana je z željo, da je ena institucija v državi, ki deluje kot steber stabilnosti. Seveda je treba najprej in predvsem brezhibno izvršiti eksekutivne naloge iz svojih pristojnosti. Največji dosežek se mi zdi, da mi je v teh turbulentnih časih uspelo predlagati državnemu zboru sedem kandidatk in kandidatov za opravljanje najpomembnejših nalog, ta pa jih je gladko sprejel. Če to ne bi uspelo, bi morda še danes iskali kandidate za guvernerja Banke Slovenije, varuhinjo človekovih pravic, predsednika računskega sodišča in druge pomembne funkcije.

Pravzaprav nadaljujete svojo volilno kampanjo. Še vedno opravljate različne poklice, kar del javnosti ocenjuje kot neprimerno položaju predsednika.

Veliko mi pomeni stik z ljudmi. V enem letu smo bili na 191 prireditvah, od tega jih je bilo dobrodelne narave kar 50. Ljudje so se na to intenzivno odzvali. Ker imam rad ljudi, sem vedno iskal nove načine, kako priti do njih. Ko se je začela kriza, sem opazil, da velik del politike ni razumel državljanov in velik del državljanov ni razumel ravnanja politike. Pred padcem pokojninske reforme sem svaril ljudi pred posledicami, kaj se bo zgodilo s pribitki na obveznice, a me niso razumeli. Ko sem se umaknil s položaja predsednika vlade, sem imel čas razmisliti o teh stvareh. Preveč ljudi je ujetih v stiske in razočaranih. V njih je apatija, malodušje – tega se je treba zavedati, da bi znali vzpostaviti stik z njimi. Odločitev, da grem drugače med ljudi, je bila zavesten poskus, da se dotaknem tistih, ki jih je slovenska politika doslej ignorirala. Ker nimajo moči niti vzvodov pritiska na stranke, parlament in vlado.

Čeprav je to še danes stvar polemike, je dejstvo, da mojemu poskusu sledijo mnogi, doma in v tujini. Treba je znati priti do ljudi, ki so zaprli srca, v katerih je veliko grenkobe, nerazumevanja, in se jih ne sme obsojati.

Ko že govoriva o razkoraku med odločevalci, torej elitami, in državljani: ker je vse globlji, se v EU bojijo, da bodo majske evropske volitve pripeljale na prizorišče skrajna gibanja in evroskeptike.

V govoru v evropskem parlamentu sem povedal, da smo privrženi Evropejci odgovorni za to, da postavimo vizijo prihodnje Evrope, drugače bodo kmalu zmagali evroskeptiki. Njihova zmaga bo sicer kratkoročna, ampak naš poraz bo imel dolgoročne posledice.

Po osamosvojitvi, v času tranzicije, ko smo govorili o zgodbi o uspehu, je dejansko šlo na bolje. Politika si je lastila zasluge za te uspehe, tudi kadar jih dejansko ni imela. Danes je zrcalna slika tedanjih razmer – perspektiv je manj, stiske so velike. In tudi kadar politika ni neposredno kriva, mora zato, ker je prej pobirala nezaslužene profite, zdaj prenesti celo udarce z bičem. V delu politike, tudi tuje, je napačna diagnoza, da si je treba najprej pridobiti zaupanje, s katerim bo potem mogoče narediti velike stvari. Zaupanje bo prišlo zadnje. Politika bo najprej šla skozi pekel in mislim, da je to pošteno. Moram pa povedati, da se del slovenske in evropske politike ne strinja s to diagnozo.

Večkrat opozarjam, da je nujno, da Evropa naredi samorefleksijo. V Bruslju je premalo politične Evrope in preveč birokratske. To lahko postane nevarno. Ne razumite narobe: nič nimam proti profesionalnemu delu uradnikov. Ne morejo pa prevzemati politične odgovornosti. V Sloveniji opažam skrb zbujajoč fenomen, da se zaradi dostikrat tudi površnih kritik birokracija vede zelo zadržano. To navaja uradnike, da je bolje, če ne naredijo nič, kot pa da bi naredili kaj narobe. Problem postaja neodločanje.

Se tudi vi bojite vzpona vse močnejšega evroskepticizma?

Če bo tako, bo treba del krivde pripisati tistim, ki so privrženost veliki ideji združene Evrope razumeli kot samoumevno. Starejše generacije so to idejo ponotranjile veliko bolj kot mlajše, ki so se rodile v Evropi miru in blaginje. Zdi se jim samoumevna, zanjo se niso borili kot njihovi starši in stari starši. Ta deficit prizadevanj za skupno Evrope daje krila tistim, ki v Evropi ne vidijo pravega instrumenta za prihodnost in jo razgrajujejo, s tem pa tlakujejo nevarno pot v ogrožanje miru in varnosti, ki sta bistvo projekta EU.

Privrženi Evropejci smo morda premalokrat kritično pogledali, kako ta evropska ideja deluje in zakaj ne deluje bolje. Evropa res preživlja najdaljše obdobje miru in blaginje, ampak to ni dano od boga. Evropska ideja temelji na spravi in prav to si kot predsednik prizadevam tudi v Sloveniji. Med nami je tisoč razlik, ampak je tudi tisoč sorodnosti. Predlagam, da gradimo na njih, seveda ob spoštovanju razlik.

Prepričani ste, da je prihodnost Evrope v Združenih državah Evrope, ali pa bo konec slab ...

Že če bo ostalo pri statusu quo, bo to nazadovanje.

Pri nas se o teh dilemah skorajda ne govori. Vam pa očitajo, da kot predsednik države zagovarjate prenos suverenosti države, stare šele dobrih dvajset let, na Bruselj.

Prej ali slej bomo državljani Slovenije poklicani, da odločimo o poglobljeni EU, ki pomeni tudi prenos dela suverenosti na skupne institucije. O tem bi morali odločati na referendumu. Moja odgovornost je pripraviti ljudi, da se bodo odločili za. Moja skrb pa je, da volja ne bo dovolj, da ne bomo dovolj kvalificirani zaradi gospodarske in druge nerazvitosti, recimo na področju pravne države.

Se pravi, da vas bolj skrbi, da bi Slovenija ostala zunaj?

Mislim, da je ta scenarij sicer manj verjeten, a ni nemogoč. Ko se spopadamo s krizo in načrtujemo modernizacijo države, to ne delamo samo zaradi kvalitete življenja, ampak tudi zato, da ostanemo med državami EU, ki bodo v naslednji fazi stopile še bolj skupaj. Mislim, da bosta sočasno tekla dva procesa; širitev in poglobitev. EU se bo širila, hkrati pa bo tekel proces selekcije med tistimi, ki bodo ostali v skupinah prve, druge in tretje hitrosti. Evropa bo imela politično različne stopnje sodelovanja. Zelo pomembno je, v kateri skupini bo Slovenija, po mojem mnenju bi morala biti v prvi. To zahteva velik trud, a so tudi koristi izjemne. Nisem pa prepričan, da je to mnenje, ki ga ta hip deli večji del državljanov Slovenije. Ko govorim, da se zavzemam za Združene države Evrope, sem dolžan vedno povedati, da je to moje stališče, ki ne odraža nujno uradnih stališč republike Slovenije.

Za ljudi je Bruselj daleč, odtujen od naših vsakdanjih problemov. Še več, ukazuje nam in vsiljuje odločitve …

Mislim, da je pri nas takšnega dojemanja manj kot v drugih državah. Tam je jeze nad evropsko birokracijo, ki je odtujena in ne razume domačih problemov, še veliko več. Pač pa se v Sloveniji rojeva nekakšen pasiven evroskepticizem. Ni več fascinacije nad Evropo. Ne pravim, da bi jo morali vsiljevati, smo pa dolžni opozarjati na kontekst, v katerem se Slovenci ohranjamo in krepimo, za kar je evropska razsežnost ključnega pomena.

Ker diskusije o tem ni, se Slovenija lahko razleti na čereh nepripravljenosti, ko bo treba čez štiri, pet let odločati na referendumu. Storil bom vse, da bomo takrat pripravljeni. Temu je namenjen projekt Slovenija 2030. Lahko povem, da bom januarja stopil pred vodje poslanskih skupin na kolegiju predsednika državnega zbora in predlagal, da bi enkrat na leto, recimo spomladi, kot predsednik države v parlamentu spregovoril o razmerah v državi in o njeni prihodnosti. To možnost predsednik ima, vendar se doslej za to niso velikokrat odločali.

Torej bi uvedli nekakšen letni nagovor ljudstvu?

Rad bi, da poslanci to sprejmejo kot priložnost, da predsednik države povzame in predstavi spoznanja, ki jih je razbral skozi dialog v okviru projekta Slovenija 2030. Doslej smo imeli tri takšne debate. V prvi smo se prebili do večinskega prepričanja, da je kriza ciklična in da je treba regenerirati stare vrednote socialno-tržne ekonomije in demokracije. Zavrgli smo tezo, da smo na točki zloma kapitalizma in demokracije in da je pred nami novo nepredvidljivo obdobje različnih izmov. Druga tema je bila evropska razsežnost slovenske politike in tretja privatizacija, ker sem si želel spodbuditi izhod iz zatohlega razmišljanja o nacionalnem interesu. Za državo je potrebno, da dobro upravlja svoje premoženje, ne pa, da ga ima čim več.

Kaj je po vašem mnenju najbolj zaznamovalo iztekajoče se burno leto? Boj proti korupciji, politični preobrat, reševanje bank?

Časovno in vsebinsko je to zagotovo poročilo protikorupcijske komisije (KPK). Zanj sem izvedel dan pred odhodom v Bruselj, deset dni po prevzemu dolžnosti predsednika, in takoj sem se zavedel, da stvari ne bodo nikoli več takšne, kot so kadarkoli bile. Zastavilo se mi je vprašanje, kako naj kot predsednik republike v nepredvidljivih okoliščinah ukrepam, da bodo procesi potekali mirno, demokratično in strpno.

Bili ste tiho, sploh se niste oglašali.

To je bil sestavni del moje odločitve, da se oglašam le, ko lahko pomagam. Podatki o mojem delu sicer kažejo, da sem imel v letu dni 27 uradnih izjav in 153 govorov, kar je veliko in je marsikoga presenetilo. Ne želim pa si biti še eden tistih, ki se izrekajo o vsem, in tudi o dnevni politiki se izrekam tako, da je to v fokusu neke strateške premise.

Tudi ob poročilu KPK sem povedal, da moramo odločitve institucij pravne države sprejeti in spoštovati, naj se strinjamo z njimi ali ne. Mnogim se je zdelo, da bi moral takrat zahtevati odstope. A če bi storil to takrat, bi imela javnost pravico, da me ob vseh primerih za vse funkcionarje sprašuje, ali naj odstopijo ali ne. Jaz pa mislim, da to ni funkcija predsednika. Morda to kdo pričakuje od mene, vendar jaz tega ne vidim tako.

Ko sem izvedel za poročilo KPK, sem se odločil pomagati do mirnega prehoda iz ene vlade v drugo. Že takrat sem namreč ugotovil, da je zelo verjetno, da se bo to zgodilo. Kljub temu so se 14. februarja v tistih dramatičnih okoliščinah pri meni srečali vsi predsedniki strank. Glede na okoliščine je bila politična potenca tega srečanja izjemna, saj nekateri predsedniki med sabo niso niti govorili. Podobno je bilo tudi na drugem srečanju decembra.

So se po vašem mnenju politični pretresi z začetka leta in menjava oblasti dobro iztekli?

Da. Transformacija oblasti je bila silno zahtevna, ampak se je relativno dobro končala. Moja naloga je bila ohranjati kondicijo medsebojnega poslušanja in sem ter tja tudi pogovarjanja.

Če je bilo poročilo KPK na začetku leta najpomembnejši dogodek, kaj potem pomeni odstop KPK na koncu leta?

Odstop KPK simbolično izraža čas, v katerem živimo. Vse, kar ni bilo prav, naseda na čereh krize in zdi se, da je oseka dobra in da vse nepravilnosti, od divje privatizacije in prilaščanja moči, nasedejo. Vse leto je bilo v tem znamenju in je prineslo vero, da se tudi glede zlorab in krivic nekaj dogaja. In tudi se. Poleg gospodarske regeneracije se dogaja tudi družbena in moralna, čeprav prepočasi.

Napovedujete preobrat prihodnje leto?

Prvič v petih letih opažam možnost, da bi tudi zaradi naše posebnosti, navezanosti na izvoz, lahko prišlo do preobrata. Prihodnje leto bi lahko bilo leto preboja. Toda samo od Slovencev, ne od Evrope in sveta, je odvisno, ali bo to preobrat znatnih razsežnosti ali kratkoročen. Ta nevarnost je velika, še posebej zato, ker bi bili vsi presrečni že, če bi se začelo gospodarsko okrevanje. A to bi bilo premalo. Nujno bi morali začeti reforme, zlasti zdravstveno. Smo zelo blizu kolapsa zdravstvenega sistema. Reforme pa ni mogoče izvesti, ne da bi se dotaknili enega ali drugega parcialnega interesa. Zato je to celo težji projekt, kot je bila sklenitev arbitražnega sporazuma s Hrvaško.

Ena od prebojnih točk je sprememba sistema javnega naročanja, ki je nekakšen sveti gral korupcije v Sloveniji. Ne gre za to, da bi vlade sistem naklepno naredile slab. Ampak izhodišče je bilo, da mora biti pravno popoln, kar je pripeljalo do pravne entropije in preprečilo doseganje cilja gospodarnega ravnanja z davkoplačevalskim denarjem.

Čaka nas še ena velika reforma, javnega sektorja. Ko govorimo o uradništvu, bi povedal princip, ki se mi zdi najboljši. Sam ne bi več vlagal toliko energije v dogovore s sindikati o tem, da se zmanjšuje masa plač. Sindikatom bi dal težjo ponudbo – da masa plač ostane enaka, vendar predstojniki dobijo možnost odločanja o tem, kdo ne dela dobro, in da takšne lahko tudi odpustijo. Pri tem je seveda ključen problem, za katerega nimam odgovora, kako izdelati kriterije, ki bi preprečevali šikaniranje podrejenih iz osebnih ali političnih razlogov.

Ko govoriva o korupciji in očiščenju; udeležili ste se festivala Mati domovina, na katerem ste sedeli skupaj z nekaj obsojenimi zaradi korupcije. Organizator Tone ­Krkovič je obsojen v primeru Patria na prvi stopnji …

No, to, da je obsojen na prvi stopnji, je odločilen podatek za mojo odločitev.

Ampak kakšno sporočilo ste s tem poslali ljudem? Da je vseeno, če je nekdo obsojen zaradi korupcije?

Odločil sem se na podlagi dveh okoliščin. Prvič: ravnal sem v skladu s svojo vestjo in moralno presojo. Drugič: predsednik republike si mora prizadevati za večjo občutljivost pri avtorefleksiji in odgovornosti gospodarske in politične elite. Vendar na koncu velja načelo, da človek ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Če ne bi prišel na prireditev, ker je organizator obsojen na prvi stopnji, bi to pomenilo, da prejudiciram odločitev na drugi stopnji. Ne gre samo za vprašanje tistih, ki so obsojeni na prvi stopnji. Kaj pa tisti, zoper katere teče predkazenski postopek? Bom zdaj rekel, da ne bom sodeloval z ministrom za obrambo Romanom Jakičem? Če bi ravnal po tej podmeni, bi domine padale tako, da bi na koncu padla celo sveta načela pravne države. Verjamem, da je minister Jakič nedolžen. Toda, ali je storil kaj protipravnega, ugotavlja sodišče, jaz pa tega ne smem prejudicirati. To je bila torej premišljena odločitev in stojim za njo.

Kako daleč ste pri iskanju novih članov senata protikorupcijske komisije?

Imam dve enako pomembni dolžnosti. Prva je v realnem času pripraviti paket predlogov zakonov, ki bi dali možnosti, da bi imel prihodnji sestav protikorupcijske komisije več moči in pristojnosti. To nalogo že opravljam. KPK predlaga 15 ukrepov, med njimi sedem sprememb zakonov in sedem praktičnih ukrepov. Problem javnega naročanja v zdravstvu bi, denimo, že s sklepom vlade, da se sistem centralizira, precej ublažili. Moja naloga je, da januarja predložim predlog teh ukrepov vladi in poslanskim skupinam in jih prosim, naj o tem odločajo v čim krajšem času.

Druga naloga je zelo težka. Do praznika svetih treh kraljev, kar je zanimiva simbolika, se izteče kandidacijski postopek. V tem času mora pet institucij dati po enega kandidata v izbirno komisijo, ki bo obravnavala vse kandidature in izločila tiste, ki ne ustrezajo formalnim pogojem. Potem bo moja pristojnost, da odločim o treh. Lahko se zgodi, da z naborom kandidatov ne bom zadovoljen in bom ponovil razpis. To možnost sem omenil senatu KPK in gospod Klemenčič razume, da če ne bom do 1. marca imenoval novih članov senata, bodo dolžni opravljati svoje delo do nadaljnjega. Je pa moja želja, da to storim čim prej. Javno sem povedal, da si želim suverene osebnosti, ki niso nikomur nič dolžne, so dovolj izkušene in modre.

Stranke bodo zagotovo poskušale povečati vpliv na sestavo komisije, saj sta se prav letos pokazala njena velika moralna moč in vpliv v javnosti.

Bodo. Ampak ne glede izbire, to besedo vam dam. Popolnoma bom odporen na vse poskuse vplivanja.

Druga velika zgodba iztekajočega se leta je bila sanacija bank. Povedali ste, da ste precej spremenili mnenje iz časov, ko ste bili premier. Takrat ste menili, da bi morala NLB ostati s 25 odstotki in eno delnico v državni lasti. Zakaj ste spremenili mnenje?

To je bil kompromis, ki sem ga bil dolžan sprejeti. Finančni minister Franci Križanič je zastopal stališče, da mora banka ostati v večinski državni lasti, in takšen kompromis se mi je zdel razumen. Danes mislim, da bi bil škodljiv za prihodnost NLB, ker bo država, če bo ohranila kontrolni delež, težko našla investitorja, kot si ga Slovenci zaslužimo. Tuji investitorji se namreč bojijo vmešavanja politike in našo državo vidijo kot zelo nesolidnega gospodarja z državnim premoženjem.

To pomeni, da je napako naredila vaša vlada.

Moramo se kaj naučiti iz napak. Treba je sprejeti tudi stališča, ki nam niso ljuba, in jih povedati javno, da napak ne bi ponavljali. Kot predsednik vlade sem tudi zaradi napačnih presoj drugih institucij, zlasti Banke Slovenije, sprejel večinsko stališče, da ustanovitev slabe banke ni dobra odločitev. Morda v tistem hipu res ni bila. Imeli smo fotografsko sliko stanja, da je obseg slabih terjatev zanemarljivo majhen. Vendar je to zameglilo pogled na rano, ki bi jo videli samo, če bi imeli pred sabo celoten film. Ta pa je kazal, da ne prihaja samo do padca gospodarske rasti in večanja kreditov, ampak tudi do pešanja najbolj zadolženih podjetij. Hkrati je Banka Slovenije sprejela odločitev, da mora biti kapitalska ustreznost bank spet višja. Vsi odločevalci smo torej imeli pred sabo samo trenutno sliko namesto celotnega filma. Zato sem, ko sem bil že v opoziciji, podprl ustanovitev slabe banke.

V čem zdaj vidite problem državnega premoženja: ker je država sama po sebi slab lastnik ali ker so napačni ljudje na vodilnih mestih?

To je ključno vprašanje. Ni v naravi državnega premoženja, da je slabo upravljano, toda neformalni vzvodi moči segajo tako daleč v procesu odločanja, da je to že skrajno nevarno.

Strici iz ozadja?

Ne, to je prepoceni. Če imate v družbi diskrepanco med neformalno močjo, za katero nihče ne odgovarja, in formalno močjo, ki samo pokriva odločitve prvih, je to moralni hazard družbe. Ne govorim o stricih, ne o levih ali desnih. Ustroj odločanja o državnem premoženju omogoča, da lovke sicer legitimnih lobističnih in drugih interesov segajo predaleč. V tem kontekstu je dobro, da je prišla kriza in preprečila te nevarne procese, sicer bi se naša družba popolnoma spridila.

Pri sanaciji bank je zelo pomembno, da se razčisti odgovornost. S člani KPK smo se dogovorili, da bom pripravil osnutek pravne podlage za uvedbo neodvisne preiskave. Zdaj govorim v svojem imenu; v mislih imam institut neodvisnega preiskovalca, pravna podlaga pa ne bi zahtevala, da bi bil ta preiskovalec državljan Slovenije. Takšno prakso poznajo v zahodni Evropi in ZDA. Poznamo dober primer francoske preiskovalke na Islandiji. Ne gre za to, da ne bi zaupali Slovencem, ampak mislim, da si ljudje zaslužijo občutek verodostojnosti, da nič ni ostalo skrito. Morda bo k temu pripomogel nekdo, ki prihaja od drugod. Da imamo težave s kadri za izvršne funkcije, dokazuje tudi postopek izbiranja članov senata KPK. Do danes je prijav zelo malo in so daleč od meril, ki sem jih postavil.

Kako komentirate odločitev ustavnega sodišča, s katero se nekdanjemu predsedniku uprave NLB Marjanu Kramarju vrne milijon evrov nagrade? Ta predlog je bil spisan v času vaše vlade, ko ste Kramarja neuspešno javno pozivali, naj vrne nagrado.

V tem primeru se kaže, kako je prav, da predsednik republike ne govori veliko, ko gre za odločitve institucij pravne države. Lahko bi z argumenti, zaradi katerih smo zakon takrat sprejeli, nagovoril ljudi in jih s tem ščuval proti ustavnemu sodišču. Toda to bi bilo nevarno in neodgovorno početje. Zato je moj edini komentar: odločitev sprejemamo in spoštujemo. Pika.

Gospod predsednik, zakaj doslej niste nikogar pomilostili?

Pomilostitev je akt milosti in je eden zadnjih ostankov absolutne moči vladarjev. Za svojo odločitev predsednik ne polaga računov nikomur. Pri meni znova odločata dva dejavnika – vest in moralna presoja ter okoliščine. Že v kampanji sem povedal, da bom zelo konservativen do akta milosti. Po njem bom posegal samo, kadar bom z njim dal pomembno družbeno sporočilo. Takega primera doslej nisem imel, ko pa ga bom, ga bom podpisal. Upam, da me zato nimajo za brezsrčnega človeka, če pa, bom to kritiko sprejel.

No, ampak Zdenka Čebašek Travnik je zato izstopila iz komisije, ki vam svetuje pri prošnjah za pomilostitev.

Deloma se je zagotovo umaknila tudi zato, ker je v primeru zdravnice [Nade Cesarec] presodila, da je moja politika vendarle preveč konservativna. Bilo bi mi ljubo, če bi ostala v komisiji, ker se pogosto ni strinjala z mano. Poklical sem jo in sva se dogovorila, da se bova zdaj, ko ni več članica komisije, srečala in pogovorila.

Moram pa povedati, da je po mojem mnenju ta pravica predsednika države zastarela. Po eni strani moramo pisati poročila o proračunski upravičenosti nakupa vsakega svinčnika, hkrati pa lahko predsednik sprejme odlok, s katerim oprosti vse obsojence v državi.

Rekli ste, da v prihodnjem letu vidite luč na koncu predora. Kaj napovedujete za prihodnje leto?

Največja nevarnost prihodnje leto je, da bi bili prehitro zadovoljni s premajhnimi dosežki. Če bomo posegli po težjih in zahtevnejših reformah, čeprav bodo videti nedostojno težke, bo luč, ki se svetlika na koncu predora, postala trajna svetloba. Če bomo stopili skupaj, smo tega sposobni. Vlada sama zdravstvene reforme in sprememb javnega naročanja pač ne bo mogla izpeljati.

Čeprav bodo prihodnje leto volitve kar dvakrat, spomladi in jeseni?

No, volitve so sestavni del demokratičnega dogajanja in so lahko spodbuda, ne ovira. V času kampanje bo morda celo več prostora za razprave in priprave o reformah. ľ




»Lahko povem, da bom januarja stopil pred vodje poslanskih skupin na kolegiju predsednika državnega zbora in predlagal, da bi enkrat na leto kot predsednik države v parlamentu spregovoril o razmerah v državi in njeni prihodnosti.«

»Če imate v družbi diskrepanco med neformalno močjo, za katero nihče ne odgovarja, in formalno močjo, ki samo pokriva odločitve prvih, je to moralni hazard družbe.«

»EU se bo širila, hkrati pa bo tekel proces selekcije med tistimi, ki bodo ostali v skupinah prve, druge in tretje hitrosti. [...] Zelo pomembno je, v kateri skupini bo Slovenija, po mojem mnenju bi morala biti v prvi.«