Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v pogovoru za STA: Vrh procesa Brdo Brioni bo namenjen utrjevanju zaupanja

Ljubljana, 21. 11. 2015 | intervjuji, Brdo Brijuni Process

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v pogovoru za STA: Vrh procesa Brdo Brioni bo namenjen utrjevanju zaupanja
Pogovarjala sta se Mihael Šuštaršič in Gorazd Jukovič

Predsednik Borut Pahor je v pogovoru za STA pred sredinim srečanjem voditeljev držav procesa Brdo Brioni v Zagrebu napovedal, da bo srečanje priložnost za utrjevanje zaupanja, da se varnostna tveganja ne bi povečevala, ampak zmanjševala. Za to pa je ključna potrditev evropske perspektive regije, je prepričan.

Na prvem izrednem srečanju procesa Brdo Brioni, ki ga pripravljata skupaj s hrvaško kolegico Kolindo Grabar-Kitarović, boste prvič boste govorili o varnostnih dilemah v regiji. Kako pomembne so razprave v tem forumu za regijo in Evropo?

Vrh voditeljev procesa Brdo Brioni je poseben, ker je že drugi letos, ker se ga udeležujejo zares visoki in ugledni gostje iz Evrope in ZDA in ker se posveča varnosti, temi, ki doslej ni bila v formalnem ospredju dosedanjih srečanj zaradi velikih razlik v pogledih. Vrh prihaja ob pravem času, ko se občutek ljudi o ogroženosti upravičeno povečuje spričo dogodkov, ki smo jim bili priča v zadnjem času. Politika pa mora razsodno in odgovorno sprejemati ukrepe, da bi zagotovila mir in varnost.

Čeprav gre predvsem za regionalno pobudo, v Zagreb prihaja tudi ameriški podpredsednik Joseph Biden. Kako pomemben bo njegov obisk?

Že sedaj ta neformalni proces ni bil samo srečevanje voditeljev držav Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Makedonije, Kosova in Albanije. Vedno je sodeloval še kak visok gost, od francoskega predsednika Francoisa Hollanda, nemške kanclerke Angele Merkel in avstrijskega predsednika Heinza Fischerja. Letos pa je ta vrh nekaj posebnega zato, ker se ga skupaj udeležujeta prvi človek EU, predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, in drugi človek ZDA, podpredsednik Biden.

Udeležba obeh hkrati je zelo pomembna. To naj bi bilo sporočilo mednarodni skupnosti in zlasti državam udeleženkam, da je skrb za varnost Zahodnega Balkana odgovornost mednarodne skupnosti v celoti in da se tega zavedajo vsi glavni protagonisti. Da prihaja Biden, prav gotovo sporoča posebno pozornost ZDA, ki se tudi na ta način aktivno vračajo v ta del Evrope. Razlagam si, da dobro razumejo, da je zdaj zelo občutljiv čas, ko je tudi sicer v Evropi in mednarodni skupnosti varnostno tveganje povečano.

Ta izredna konferenca je bila od prve zamisli, ko sva se zanjo dogovorila s hrvaško predsednico, mišljena kot oblika preventivne politike oz. diplomacije. Se pravi ukrepati, dokler je še čas.

Mislim, da se vsi zavedamo priložnosti in odgovornosti, ki nam jih ponuja to srečanje, da bi utrdili zaupanje v sodelovanje in v tako reševanje vseh sporov, da to ne bi povečevalo varnostnih tveganj, ampak bi jih zmanjševalo.

Dejali ste, da se doslej zaradi velikih razlik med državami niste lotevali varnostnih vprašanj. Kako se jih boste zdaj?

Vsi smo voditelji držav, ki imajo proevropsko usmeritev, bodisi da smo že članice EU bodisi da so v različnih fazah približevanja. Vse imajo v interesu evropsko prihodnost. Ko gre za varnost, pa ni tako. Tu smo že članice Nata, tu so države, ki na to še čakajo, ki o tem še razmišljajo, ter država, ki izrecno poudarja, da nima ambicije vstopa v Nato. Zato je bilo povsem razumljivo, da smo se v prvih letih tega procesa izogibali razpravam o varnostni perspektivi. Tudi, ker je bilo najprej treba okrepiti medsebojno zaupanje voditeljev. Toda zdaj se bomo sestali na izrednem vrhu, ki bo posvečen varnostnim vprašanjem in nanj bodo prišli prav vsi voditelji iz regije.

Od leta 2013 se teh srečanj udeležujete predsedniki, ki imate bolj ali manj protokolarne vloge v svojih državah. Bo to še ena "protokolarna" konferenca?

To niso protokolarne konference, čeprav se vsi seveda zavedamo omejenosti mandatov, ki jih imamo. Na konferencah procesa Brdo Brioni so se dejansko premikale meje možnega, ko gre za sodelovanje, utrjevanje miru, spravo ... Te konference niso ostale brez posledic. V političnem in gospodarskem smislu so se nadaljevale v berlinski konferenci, pripravlja se pariško srečanje. Glede gospodarskih posledic velja omeniti X. koridor.

Zlasti pa se mi zdi, da so imele te konference velik vpliv na javno mnenje v članicah procesa in v mednarodni skupnosti. V članicah predvsem, da je vendarle mogoče sodelovanje, da je mogoče upati v premoščanje razlik, ki so še pred 20 leti vodile v vojno. V mednarodni skupnosti pa to, da je to vendarle prostor, ki se je dvignil iz pepela vojne in kaže močne znake za sodelovanje in za urejanje odprtih vprašanj.

Na nek način sicer to zdaj od mednarodne skupnosti terja, da izpolni pričakovanja. Zato je bistvo te konference, da se okrepi evropska perspektiva tega območja. Izolacija teh držav izven evropskega povezovanja bi namreč pomenila poglabljanje nestabilnosti, medtem ko bi krepitev evropske perspektive dala nov polet sodelovanju in urejanju problemov. Ko gre za reševanje varnostnih zadev, je ta strpnost v razlikah zelo pomembna, da ne predstavlja vzvoda za kake nove konflikte.

Gonilni sili tega procesa sta Slovenija in Hrvaška, ki sta bili zadnja leta zgled regiji, kako reševati odprta vprašanja. Do letos, ko so se odnosi zaostrili zaradi arbitražne afere, in ko se je zaradi begunske krize na mejo postavila žičnata ograja. Bosta tokrat "predmet" te konference?

Dejstvo, da sva se s predsednico Grabar-Kitarović konec avgusta v Alpbachu odločila, da nadaljujeva s to pobudo in da pošljeva vabila v Belo hišo in Bruselj, je dalo vedeti, da osnovna ideja tega procesa živi - namreč da moramo sodelovati ne glede na razlike, ker smo sosedje in smo si zelo blizu.

Zamisel za proces Brdo se je rodila, ko sta Slovenija in Hrvaška uredili odprto vprašanje meje z arbitražnim sporazumom in sta s to pobudo pozvali vse države, ki želijo iti v EU, da rešujejo odprta vprašanja prej, preden bi se nevarno zastrupila in bi lahko pomenila celo varnostno tveganje.

To, da je prišlo poleti do enostranske odločitve Hrvaške za odstop od arbitražnega sporazuma, in glede na to, da arbitražno sodišče nadaljuje svoje delo, zame ni bil razlog, da bi prekinil to sodelovanje, ampak nasprotno. S Hrvaško bomo vedno sosedje in moramo se pogovarjati o vseh odprtih vprašanjih. Zato sem predlagal predsednici nadaljevanje te pobude. Zame je pomembno, da sodišče dela in da bo na koncu dalo razsodbo o meji med državama.

Druga stvar pa je postavljanje ograje med državama. To je rezultat odsotnosti skupne evropske politike.

Ampak nekaj so besede, drugo pa dejanja v praksi ...

Seveda so med državama nesporazumi, a moje sporočilo je, da prav zato, ker so nesporazumi, je treba sodelovati. Tako malo je treba, da pride do zmanjšanja zaupanja, zato si moramo prizadevati, da odgovorni politični voditelji naredimo vse, da ne pride do takega zmanjšanja zaupanja, ki bi na koncu resno ogrozilo tudi varnost, ne le raven političnih in gospodarskih odnosov. Mislim, da so zdaj razmere take, da moramo imeti odgovorni politični voditelji to pred očmi.

Tudi ko je šlo za nekaj nesporazumov pri upravljanju z begunsko krizo - razumljivo je, da se izpove težave, ampak še bolj pomembno je, da se sodeluje. Če boste pogledali moj nastop v državnem zboru v začetku novembra, boste videli, da sem dal sodelovanju, aktivni diplomaciji, sodelovanju s sosedami velik poudarek.

Tudi glede reševanja begunske krize moram povedati, da žičnate ograje in druge tehnične ovire, namenjene lažjemu obvladovanju begunske krize, ne bodo prispevale k temu upravljanju toliko, kolikor je odločilno za to uspešno sodelovanje in dogovor med državami. Če ne bo sodelovanja in dogovora, ni žičnate ograje, ki bi sama po sebi uspela regulirati nadzor na meji.

Po mojem mnenju je glavni cilj naših ravnanj glede begunske krize ta hip, da je treba pospešiti čas, v katerem bomo v celoti izvajali schengenski red na meji. Treba je skrajšati čas, v katerem so potrebne vse priprave in pogoji, da se schengen dosledno izpolnjuje.

Da sem tu zelo jasen; brez dogovora s sosednjima Hrvaško in Avstrijo to ni mogoče. To sta najpomembnejši državi za dogovor, zlasti Hrvaška, saj iz njene smeri prihajajo begunci. S Hrvaško je treba ne glede na razlike - prav zaradi njih - doseči dogovor o postopnem zmanjševanju pritoka beguncev in vzpostavitev reda na schengenski meji v celoti, kot se za schengen spodobi.

To je za Slovenijo pomembno tudi z vidika razprav o mini schengnu, kar so sicer neformalne zamisli posameznih držav, vendar jih je treba jemati z vso resnostjo. Ukrepanje v tej krizi mora biti tako, da Slovenija ostane v najbolj povezanem delu EU. Za nobeno ceno se meja najbolj povezanega dela EU ne sme premakniti z naše južne meje na Karavanke. To je državni interes strateškega značaja.

Naj so danes te zamisli o spremembi schengenskega območja še tako neformalne in zaenkrat še tako obrobne teže, jih je treba jemati skrajno resno. Sedaj morda še nismo podvrženi resni nevarnosti, da bi prišlo do razpada EU, kot morda prehitro ocenjujejo nekateri. Zagotovo pa bomo priče novemu razvrščanju držav znotraj EU. O tem sem govoril, ko še ni bilo migrantske krize, tudi ko še ni bilo terorističnih napadov v Parizu. In v tem novem razvrščanju mora Slovenija ostati v najbolj povezanem delu.

V tem smislu mora Slovenija zelo pozorno spremljati tovrstne signale, ki so tokrat prišli iz Amsterdama, ki dajo vedeti, da so se neka razmišljanja iz ozkih političnih soban preselila že tudi v širšo javnost. Slovenija mora ukrepati, ne le zaradi begunske krize, ampak v vseh situacijah, da bo lahko s svojo prakso in stvarnimi razmerami pokazala, da je del schengenskega prostora.