Predsednik republike Borut Pahor na pogrebni slovesnosti za žrtve Hude Jame

Maribor, 27. 10. 2016 | sporočila za javnost, govori

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes v Spominskem parku Dobrava pri Mariboru udeležil pogrebne slovesnosti za žrtve Hude Jame, kjer je imel govor.  





Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na pogrebni slovesnosti za žrtve Hude Jame:
Velja govorjena beseda!

Spoštovani svojci žrtev,
žalni zbor.

Gledam v prihodnost. Vidim brata, ki objema brata Slovenca. Skrbita drug za drugega. Mislita vsak s svojo glavo in se kdaj skregata, tudi glede preteklosti. Vendar se spoštujeta v svoji drugačnosti. Sodelujeta. Ustvarjata sožitje. Ko ustvarjata skupaj lahko dosežeta nepredstavljivo.

Potem, ko sta glede druge svetovne vojne oba že zdavnaj odpustila Nemcem, Italijanom in Madžarom, sta končno odpustila tudi eden drugemu. Naj se jima odtlej zgodijo še tako hude preizkušnje, roke drug na drugega ne bosta dvignila nikoli več. Za nič na svetu. Nikoli več.

Žalni zbor,

gledam v prihodnost, vendar ne spregledam preteklosti. V času, ne daljšem od polovice stoletja, smo Slovenci doživeli obe zgodovinski izkustvi: narodni razkol in narodno enotnost.

Sredi prejšnjega stoletja, v času druge svetovne vojne, ko so nas pobijali tujci, smo se pobijali še med seboj. Čas narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju je bil tudi čas komunističnega in protikomunističnega, državljanskega boja. Ta se z vojno ni končal. Poboji premagane strani so se nadaljevali tudi neposredno po njej.

In imamo izkustvo narodne enotnosti. Brez nje ne bi bilo ustanovitve lastne države. Prav mogoče bi se brez enotnosti osamosvojitvena vojna končala drugače. Pa se ni. Iz tragične zgodovinske izkušnje smo se nekaj naučili. Prevladalo je zaupanje in sodelovanje. Skupaj smo se borili in skupaj smo zmagali.

Še zmeraj težko razumemo nedoumljive skrivnosti človeškega bitja, ki je od nekdaj zmoglo najplemenitejša, a tudi najstrašnejša dejanja. Razumemo pa, kaj so zgodovinske politične in moralne zmote, ki jih nikoli več ne smemo ponoviti, ne glede na naša različna politična, verska ali druga prepričanja.

To nam daje moč in pogum, da smo danes tukaj. Razumemo človeško in državniško dolžnost, da civilizirano pokopljemo žrtve vojne in povojnih pobojev. Ljudje bodo končno lahko vsaj pokopani, če niso smeli več živeti.

Žalni zbor,

ne spreminjamo zgodovine, spreminjamo prihodnost. To je korak naprej. Stopamo ga s spoštljivim spominom na žrtve, a misleč na mirno in srečno prihodnost vseh naših otrok.

Po tej poti prihodnosti gremo torej počasi, previdno, pogosto z razumljivimi dvomi, toda pogumno in vztrajno naprej. Želim si verjeti, da slovenski narod vse bolj čuti in razume, da sprava ni enkraten dogodek, temveč stanje duha. Zavoljo nas in naših otrok nam je naložena odgovornost, da ustvarjamo ozračje strpnosti, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja.

Odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba. Sta stvar slehernega posameznika. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. Tudi glede preteklosti. Glede tega nima nihče pravice obsojati nikogar. V to čustvovanje naj država ne posega. Dolžna pa je storiti vse, kar ji velevajo zakoni in najbolj obe civilizacijske pravrednote. To naš narod, našo družbo in našo državo dela bolj humano, bolj človeško in zrelo.

Znano je, da ljudje tik pred smrtjo, naj bo naravne ali nasilne narave, mislijo sporočila ljubezni, ne sovraštva. Hočem reči, da v stiski s časom pred zadnjim slovesom ne izgubljamo moči za sovraštvo, temveč za izraze ljubezni. Življenje je prekratko, da bi sovražili. Morda prav zato skozi več kot dva tisoč let človeške civilizacije in kulture svetijo Antigonine besede: »ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu«.

Predsednik republike Borut Pahor na pogrebni slovesnosti za žrtve Hude Jame