Predsednik republike Borut Pahor: "Poslanstvo in značaj zbora izžarevata domoljubje, svobodomiselnost in uporništvo."

Ljubljana, 27. 4. 2013 | sporočila za javnost, govori

Predsednik republike Borut Pahor je danes na prireditvi ob dnevu upora proti okupatorju v Predsedniški palači, podelil odlikovanje Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič, kjer je imel tudi slavnostni nagovor.

Spoštovani odlikovanec, visoki gostje, gospe in gospodje.

Pred nekaj meseci sem se mudil na Primorskem na eni od številnih svečanosti, ki so pospremile staro leto v novo. Razpoloženje je bilo sicer slavnostno, vendar skoraj preveč akademsko zadržano. Potem pa so napovedali nastop Tržaškega partizanskega pevskega zbora. Vzdušje je takoj postalo bolj prešerno in skoraj vzneseno. Dirigentka Pia Cah je zboru končno dala znak, da nas s primorsko himno spravi iz ležernosti v navdušeno občinstvo. Refren je stoje pela vsa dvorana. Ovacij ni bilo konca. Bil je eden tistih preredkih občutkov zelo iskrenega nacionalnega ponosa.

Ljubljana – Predsednik republike Borut Pahor je danes na prireditvi ob dnevu upora proti okupatorju v Predsedniški palači, podelil odlikovanje Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič.
Foto: Daniel Novakovič / STA

Visoki gostje, gospe in gospodje,

v veliko čast in posebno zadovoljstvo mi je, da kot novi predsednik republike podeljujem prvo odlikovanje prav Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič. Dejstvo, da se svečana podelitev odvija prav na dan praznika upora proti okupatorju je zgolj čudovito, imenitno naključje, kjer se odlikovanec zliva s praznikom in praznik z odlikovancem.

Značaj zbora in njegovo poslanstvo izžarevata domoljubje, svobodomiselnost in uporništvo. Kljub temu ali pa prav zaradi tega iz zbora veje izjemen življenjski optimizem. Na glas poje o svoji globoki ukoreninjenosti v slovensko nacionalno izkušnjo. Z vsako pesmijo sporoča trdno, skoraj trmasto in domala premočrtno vrednostno orientiranost. Gre za velika sporočila. Hkrati se skozi refrene njihovih pesmi sliši posluh za aktualne stiske slovenskega človeka, ki ob negotovi prihodnosti išče opore. In pinkoti mu jo ponudijo. Ponudijo mu pesem, slovensko pesem, uporniško.

V tem smislu je danes zanje in za nas še prav poseben praznik. Zlasti letos. Uporništvo in domoljubje sta in bosta praznovala več slavnih obletnic, povezanih s svetovno vojno vihro sredi prejšnjega stoletja. Vredno in častno je, da se domovina na dostojen in slovesen način zahvali svojim junakom, brez katerih takrat ne bi pregnali zavojevalcev in uzrli nacionalne prostosti ter odprli slovenstvu novih obzorij.

Partizanski upor je v času druge svetovne vojne zavaroval vitalen nacionalen interes po preživetju in svobodi. Ne nazadnje je bil sestavni del zmagovitih zavezniških sil. Dejstvo, da je v tistem obdobju znotraj njega potekala tudi socialna revolucija, je upoštevanja vredno za razlago političnega in narodnega razkola med drugo svetovno vojno in po njej, ni pa odločilno za vrednostno sodbo partizanstva, kot domoljubnega gibanja in njegovega pomena za nacionalno osvoboditev.

S tega vidika menim, da bi ob potrebni meri strpnosti in medsebojnega spoštovanja, na osnovi sprave in narodne pomiritve, lahko celotno slovenstvo sedanje generacije praznovalo te pomembne mejnike enako zanosno in ponosno. Ne nazadnje gre za vprašanje, ali skoraj tri četrt stoletja kasneje Slovenci premoremo toliko razuma in poguma, toliko zrelosti in modrosti, da razumemo, kaj v naši preteklosti nas je osvobajalo in nam je danes v slavo in spomin in kaj nas je zasužnjevalo in nam mora biti danes v opomin. Partizanstvo v celoti, kot fenomen upora proti okupatorju, je slavno dejanje našega naroda. Zato si zasluži zgodovinski spomin in nam krepi našo samozavest pri soočanju z izzivi današnjega sveta.

Pesem je pomemben del slovenske narodne identitete in te samozavesti. Ni prav pri vseh narodih to tako. Zagotovo pa to velja za našega. Pri pinkotih pa pesem pomeni še nekaj več. Pomeni ljubezen do materinega jezika, do poezije in pesmi v slovenščini. Pomeni pripadnost slovenski skupnosti v zamejstvu. Pomeni zvestobo junakom, ki so se borili za pravice, ki jih uživamo danes. Pomeni zvestobo Pinku Tomažiču.

Vendar pozor. V intervjuju z Ervinom Hladnikom Milharčičem Pia Cah na vprašanje, kako je postala Slovenka in zborovodja slovenskega pevskega zbora pravi, citiram »Počasi. Počasi. Slovenka sem se rodila in to sem. Naš zbor pa ni slovenski. Ni samo slovenski. Pri nas pojejo Slovenci in Italijani. Noben drug zbor v Trstu ni takšen.« In nadaljuje »naš zbor je Tržaški partizanski pevski zbor, Coro Partigiano Triestino. Peti Na juriš naprej od Tržiča je prav tako neproblematično kot peti O bela ciao v Ljubljani. Kje je problem? Pač živimo na kompliciranem koščku zemlje in tukaj pojemo«. Konec navedka.

Spoštovani,
nadaljnje govorjenje je odveč. Pesem je dovolj in največ. V veliko čast nam je, da bo ob današnji svečani priložnosti odlikovanec s pesmijo samo še enkrat več očaral in navdušil.

Zboru iskrene čestitke ob odlikovanju, vsem nam ob državnem prazniku.

Utemeljitev:

Za izjemen prispevek k utrjevanju slovenske narodne zavesti v zamejstvu, za ohranjanje izročila slovenskega odporništva s partizansko in uporniško pesmijo ter za uveljavljanje slovenske kulture prejme Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič ZLATI RED ZA ZASLUGE.

Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič je bil ustanovljen leta 1972 v Bazovici pri Trstu in je imel v vseh letih delovanja že skoraj tisoč nastopov doma in po svetu. Danes šteje več kot sto pevcev, medtem ko je članov, ki v njem pojejo od samega začetka, le še deset. Najbrž bi težko našli slovenski pevski zbor, ki je tako raznovrsten, pa hkrati tako enovit. Med pevci so starejši od osemdeset in mlajši od osemnajst. Starost, politična usmerjenost ali narodnost so pri njih brez pomena. V njih bije eno srce in želijo biti zavzeti nosilci vrednot. Ko zazveni njihova pesem s svojim klicem k svobodi, tovarištvu, pravičnosti in miru, zabobnijo dvorane in zborovski glasovi se zlijejo z glasovi občinstva, ko skupaj, stoje in spoštljivo zapojejo primorsko himno Vstala Primorska. Zbor Pinka Tomažiča namreč niso le pevci, orkestraši in recitatorji, ampak je mnogo več. Je glas slovenskega narodnega izročila, katerega neizbrisni del je tudi uporniški in svobodomiselni duh; je odsev slovenske narodne identitete, v katero je globoko vtkana tudi ljudska pesem; hkrati pa je glasnik večnih človeških idealov, v katere trdno verjame. V sedanjih kriznih časih tudi pesem, še posebno uporniška in partizanska s svojo reminiscenco na težke preizkušnje slovenskega naroda, daje oporo in novo moč. Prav s pesmijo, tudi delavsko in drugače angažirano, zapeto v različnih jezikih, pinkoti, kot rečejo sami sebi, daleč presegajo skupni slovenski kulturni prostor.

Zbor nosi ime po narodnem heroju, ki je bil leta 1941 obsojen na smrt. Prvi dirigent in hkrati eden izmed ustanoviteljev je bil nekdanji partizan in borec Prekomorskih brigad Oskar Kjuder, ki je s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič želel nadaljeval tradicijo medvojnega partizanskega zbora. Za svoje poslanstvo so si pevci zadali: prenašanje izročila narodnoosvobodilnega boja in odporniškega gibanja, ohranitev partizanske pesmi ter posredovanje idealov miru, bratstva in enakopravnosti med narodi. Danes jih zelo uspešno vodi Pia Cah, njihov uspeh pa je plod večdesetletnega prostovoljnega, zagnanega in trdega dela, premočrtnosti in zvestobi slovenstvu.

Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič že štiri desetletja ohranja slovensko besedo v zamejstvu in deluje v korist slovenske narodne skupnosti v Italiji.