Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor: Razvitejše evropske države so socialno pravičnejše

Ljubljana, 3. 2. 2014 | intervjuji

intervju za pogledi.si

Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije: Razvitejše evropske države so socialno pravičnejše

Boštjan Tadel

Najprej kot predsednik Državnega zbora RS, nato kot evropski poslanec, skozi tri najhujša leta krize kot slovenski premier in torej član evropskega sveta, zadnje leto pa kot predsednik republike že skoraj desetletje in pol zelo od blizu oziroma celo od znotraj spremljate dogajanje na vrhu EU. Kako bi ga opisali z vaše perspektive?

Zanimivo je pogledati dva prelomna dokumenta: Lizbonska deklaracija iz leta 2000 je bila izraz politične volje evropskih voditeljev, ki so se z njo zavezali, da bo EU v desetih letih postala najbolj dinamična, najhitreje rastoča, najbolj konkurenčna skupnost na svetu. V ta čas sodi dokončna odločitev za vzpostavitev valutne unije in tedaj je ne le evropske voditelje, ampak tudi javnost prevevala velika samozavest glede prihodnosti Unije. Prav odločitev o monetarni uniji je zaradi te evforije prehitevala stvarno infrastrukturo; nihče si ni kaj dosti belil glave s tem, da je bilo v igri 19 nacionalnih fiskalnih politik – in ena sama moneta. Tega ni nikjer na svetu, tedaj, na prelomu tisočletja pa so voditelji gledali daleč v prihodnost in v prekipevajočem optimizmu sebe razumeli kot najbolj napreden del sveta tako v političnem kot gospodarskem kot tudi civilizacijskem in tehnološkem smislu.

Prej kot v desetih letih se je izkazalo, da ne bo tako, saj je v drugi polovici leta 2008 tudi v Evropo iz Amerike pljusknila huda recesija, na katero je bila Evropa popolnoma nepripravljena. Predvsem je bila na ta izziv nepripravljena institucionalno: to je bila posledica tega, ker se je večino vmesnega časa tja do 2004–5 pripravljala na sprejem evropske ustave (konvencijo o tej pobudi je vodil nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing), ki je nazadnje klavrno propadla zaradi zavrnitve na referendumih v Franciji in na Nizozemskem. Unija je na tem pogorišču z Lizbonsko pogodbo decembra 2007 sicer zmogla najti kompromisno rešitev, a ta infrastrukturno in socialno ni zadoščala ne za potrebe krize ne prihodnosti.

Nastajanje Lizbonske pogodbe sem spremljal od blizu, ker sem bil tedaj v ustavni komisiji evropskega parlamenta, zato dobro vem, da je šlo za kompromis na eni strani med tem, kar je Unija nujno potrebovala za svojo pravno utemeljenost, in na drugi med tistim, kar si je želela – politično poglobljenost, ki pa je ljudje na referendumu očitno niso sprejeli. To se pravi, da je Evropa že pred krizo nekako politično opešala, nato pa jo je kriza še toliko bolj dotolkla. Kot takratni predsednik vlade sem v evropskem svetu neposredno spremljal, kako se je Evropa soočala z odsotnostjo mehanizmov za uspešno reševanje krize: znotraj obstoječih pravnih norm smo poskušali kovati instrumente skupne politike odzivanja na krizo, najbolj ambiciozen med njimi je bila gotovo nedavno ustanovljena bančna unija. Kdo bi si pred le nekaj leti mislil, da bo s koncem leta 2013 ustanovljena bančna unija, ki Evropski centralni banki omogoča vpogled v kreditne mape katerekoli komercialne banke v monetarni uniji? To je res velikanski premik!

Na začetku tega obdobja sta bila torej izredna samozavest in optimizem, sledila je referendumska injekcija realnosti z zavrnitvijo velikopotezne vizije prihodnosti Evrope, to pomanjkanje želje za poglobitev Unije pa je morala Evropa plačati s krizo, ki je pokazala ravno to, kako velika je dejanska potreba po globlji skupnosti. Izkazalo se je, da so za odziv na tako težke razmere potrebne temeljne institucije, se pravi evropski parlament z več pristojnostmi, celo evropska vlada, ki je zdaj praktično ni, saj gre za nekakšno kombinacijo med evropsko komisijo in evropskim svetom, ki pa imata omejene izvršne pristojnosti, potrebna pa bi bila tudi centralna banka, ki bi imela le eno fiskalno politiko v vseh članicah.

Na osnovi vsega tega sodim, da zdaj Unija čaka na majske volitve, po teh pa pričakujem, da bo prišlo do temeljite odločitve za naslednji poskus poglobitve, kar bodo po tako hudi krizi ljudje verjetno lažje razumeli. Lahek proces pa to zagotovo ne bo.

Omenili ste politične mehanizme in pravne norme v Uniji; temelj teh so seveda evropske vrednote: štiri svobode (prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi), mir, blaginja – zlasti pri nas, a ne le pri nas, pa se vedno več govori tudi o pravičnosti. Bi se dalo reči, da obstaja evropska definicija pravičnosti – ali imamo ravno s tem težave, ker imamo nanjo različne poglede?

Za začetek: nobenega dvoma ni, da je temeljna vrednota EU mir, ki je bil dosežen s francosko-nemško spravo. To pomeni, da je Evropa utemeljena na prepričanju, da se med državami in narodi išče tisto, kar jim je skupno, ob tem pa spoštljivo živi z razlikami. Evropa ni talilni lonec ameriškega tipa, temveč je skupnost sui generis, nekje vmes med konfederacijo in meddržavno unijo, kar bo ostala tudi v prihodnje, ne glede na moje predvidevanje, da se bo sodelovanje poglabljalo.

»EU ima problem s tem, ker de facto ni ne evropske politike ne politikov.«

Razmišljanja o pravičnosti so se izredno poglobila v času krize, najbolj v tistih državah, kjer je kriza neusmiljeno povečala neenakost, denimo v Sloveniji, Grčiji in na Portugalskem, pa tudi v kakšnih drugih državah, o katerih se manj govori, težave so pa podobne. Zavedanje javnosti, da v družbi obstajajo tako tisti, ki imajo več, kot tudi tisti, ki imajo manj, se je v krizi izostrilo zlasti zato, ker so v krizi bolj prizadeti tisti, ki imajo manj, saj plačujejo za grehe tistih, ki so pred krizo trošili in zaslužili več. O soočenju s tem govori koncept socialne Evrope: levica in desnica se pravzaprav ne razlikujeta glede tega, da ima Unija pomembno socialno komponento – in to je velika posebnost EU v primerjavi z drugimi meddržavnimi zvezami.

Zanimivo bo gledati, kako se bo Evropa odzvala na dva zgodovinska impulza: najprej na potrebo po redefiniciji razmerja med enotnostjo in različnostjo, se pravi, koliko pristojnosti so države pripravljene prenesti na Unijo, da bo ta povečala učinkovitost, obenem pa bodo države še vedno ohranile svojo medsebojno različnost; nato pa na potrebo po stopnji socialne pravičnosti oziroma solidarnosti, ki si jo bo Evropa še lahko dovolila, ne da bi ogrozila svojo konkurenčnost. To sta ključni vprašanji prihodnosti EU in videli bomo, kako bo nanju odgovorila nova ustava, ki bo po mojem mnenju sprejeta v naslednjih petih letih.

Ta eminentno politična vprašanja mora, kot ste že implicirali, spremljati nadgradnja evropskih institucij, verjetno tudi redefinicija razmerja med evropskim in nacionalnimi parlamenti: je v igri dvodomnost evropskega parlamenta, bolj neposredno voljena izvršna oblast?

Tako imenovani federalisti v EU, zlasti tisti, ki izrecno govorimo o Združenih državah Evrope, vedno zelo jasno povemo, kako bi se ta krepitev Unije odražala skozi institucije. Evropski parlament bi vsekakor moral postati dvodomen, spodnji del bi ostal pri sedanjem sistemu »en človek, en glas«, v zgornjem pa bi po vzoru ZDA in še nekaterih drugih imela vsaka država enako število senatorjev. V zvezi s tem je zelo pomembno vprašanje, katere pristojnosti bi imel takšen zgornji dom oziroma na katerih področjih bi imel pravico veta na odločitve evropskega parlamenta. To bi seveda pomenilo, da gre za tiste pravice, ki jih države ohranjajo v domeni svoje suverenosti in ki zahtevajo tudi strinjanje držav, ne le večine prebivalstva EU. To so zadeve, s katerimi se bo morala ukvarjati evropska konvencija, ki bo po mojem mnenju ustanovljena po majskih volitvah in po prenovi evropske komisije na začetku novega mandata.

Se pravi, da že ob koncu prihodnjega mandata, torej do leta 2019 pričakujete prenovljen institucionalni okvir EU?

Prej bo seveda potreben referendum. Tudi v Sloveniji. Slovenci si ne smemo več dovoliti, da bi o tako pomembnih stvareh, kot je novo prenašanje suverenih pravic na organe EU, odločal samo Državni zbor, tako kot je bilo pri potrjevanju Lizbonske pogodbe. Če bo prišlo do omenjene konvencije in če bo ta pripeljala do nove pobude za evropsko ustavo, ta seveda mora na referendum. Moja naloga v tem primeru bo v največji možni meri na to pripraviti ne le politične in državne dejavnike, temveč tudi civilno družbo, da si bo želela razprave o tem izzivu in da ga ne bo razumela kot stvar zunanje, temveč domače politike.

Ob tem je treba dodati, da še zlasti ob morebitni nadaljnji širitvi Unije nikakor ni nujno, da bo stvar samo naše politične volje, ali bomo ostali v najbolj poglobljenem krilu EU. Marsikaj bo odvisno od naše kvalificiranosti za to: če bomo gospodarsko zaostali ali če pravno ali socialno ne bomo primerljivi z najboljšimi, morda sploh ne bomo povabljeni v družbo najbolj prodornih. Ni nemogoče, da bo šel projekt evropskega povezovanja v prihodnje naprej, ampak ne z vsemi državami, ki so danes del EU – ne gre za to, da bi kakšne države zapustile Unijo, možno pa je, da ne bodo v krogu prve hitrosti. Ne verjamem, da bi tako različno razvite države, kot so že v današnji osemindvajseterici ali kot šele bodo po morebitnem vstopu držav zahodnega Balkana ali celo Turčije, lahko delovale po enakih merilih. Evropa se bo najverjetneje morala razvrstiti po več hitrostih, vsaj dveh, če ne celo treh.

Vprašati se moramo, v kateri hitrosti vidimo prihodnjo Slovenijo. Težko razumem, da za večino Slovencev to ni vprašanje, ki bi jih zelo pomembno zaposlovalo, oziroma so do njega celo ravnodušni. Vedeti moramo, da je dejanska vsebina tega problema iskanje odgovora na vprašanje, ali in kako bomo bolje živeli. Osebno trdno verjamem, da si to lahko zagotovimo le z vztrajanjem v Evropi prve hitrosti, ki nam bo omogočala ne le gospodarsko konkurenčnost, temveč tudi družbeno enakost.

Dejstvo namreč je, da v Evropi bolj razvite države praviloma veljajo tudi za socialno pravičnejše. Ta korelacija sicer ni nujna, pogosta pa je – v nobenem primeru pa ne drži, da bi bile gospodarsko razvitejše države bolj neenake. Ne govorim le o skandinavskih državah, tudi denimo o Nemčiji, Nizozemski, Avstriji – to pač niso države, v katerih bi divjal posebno brezobziren kapitalizem. Seveda v njih obstaja neenakost in tudi v njih poteka dialog o legitimnosti teh razlik, ne boste pa v teh državah zasledili tako žolčnih razprav o radikalnih spremembah v družbi, kot jih poznamo iz držav, ki so gospodarsko manj razvite, ki jih je kriza bolj prizadela in v katerih so bili revnejši toliko bolj ranljivi, zato ni presenetljivo, da so besni in da razmišljajo o uporu sistemu. Ne vemo pa še, kam bo ta upor pripeljal: morda celo do zavrnitve evropske ideje kot referenčnega okvira za reševanje njihovih problemov. Če bi prišlo do takšnega dvojnega upora, se pravi tako proti nacionalni oblasti kot proti evropskemu gospodarskemu, političnemu in finančnemu okviru, lahko to vodi do podpore političnim silam, ki ne bodo naklonjene EU. Ne moremo izključiti, da bo na majskih volitvah prišlo do podpore tako levim kot desnim ekstremnim strankam, ki v Evropi vidijo problem, ne pa rešitve – Marine Le Pen, predsednica francoske Nacionalne fronte, ki bi po nekaterih javnomnenjskih raziskavah lahko postala največja francoska stranka v evropskem parlamentu, je prve dni januarja recimo že napovedala, da je njen politični cilj razpad EU. Podobne evroskeptike najdemo tudi v Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Avstriji, Belgiji, Italiji – na drugi strani pa smo tisti, ki v Uniji vidimo rešitev. Videli bomo, kdo bo v prihodnjih mesecih prepričljivejši … Za zdaj kaže, da smo tisti, ki v EU vidimo rešitev, ali premalo prepričljivi ali preveč malodušni ali pa celo ravnodušni, medtem ko leve in desne sile od Syrize na grškem polotoku do stranke Pravih Fincev cvetijo. Mene kot Evropejca in kot Slovenca to navdaja s skrbjo.

»Morda se res mora zgoditi močan volilni preboj evroskepticizma, da se bo zaradi osuplosti proevropskih sil končno prebudilo zavedanje o tem, da ne moremo sedeti križem rok.«

Pri tem je paradoks, da ima EU problem s tem, ker de facto ni ne evropske politike ne politikov. Seveda obstajajo določene direktive in predpisi, ki veljajo v vseh članicah, ampak to je daleč od zakonodajne moči, kakršno imajo nacionalni parlamenti. In marsikomu je še to preveč, na primer vsem omenjenim pa tudi zlasti desnim gibanjem v nekdanjih socialističnih državah. Na podlagi zadnjih dogodkov lahko s precejšnjo verjetnostjo napovem dva splošna rezultata letošnjih evropskih volitev: prvi bo enak kot vedno, namreč da vladajoče stranke v posameznih državah praviloma dobijo zaušnico. Novost pa utegne biti, da bo zaušnico dobila tudi proevropska politika, kajti številni v ravnanju evropske politike zase ne vidijo koristi, ki so si jih obetali, in bodo zato glasovali proti Evropi.

Moja napoved je, da v primeru evroskeptičnega parlamenta ne bo kaj dosti iz tega, o čemer sem govoril prej, saj bo namesto spodbujanja poglobitve Unije novi parlament to celo blokiral. To nas niti ne bi smelo presenetiti, saj se le malo več kot štiri mesece pred volitvami s temi temami še nihče zares ne ukvarja. Bojim se, da bo rezultat tega opazen vzpon izrecnih nasprotnikov EU – nikoli se namreč še ni zgodilo, da bi tako velika stranka, kot je omenjena Nacionalna fronta, javno napovedala, da si bo prizadevala za razpad EU. Sam ob tem čutim odgovornost, da nekaj storim, da se te ambicije ne bi uresničile.

Pa se tem težnjam lahko zoperstavi kaj drugega kot podobno eksplicitna, jasno profilirana proevropska, predvsem pa nadnacionalna politika?

Morda se res mora zgoditi močan volilni preboj evroskepticizma, da se bo zaradi osuplosti proevropskih sil končno prebudilo zavedanje o tem, da ne moremo sedeti križem rok. Upam, da se bo to dogajanje vendarle razpletlo v poskus nove ustave EU. Naslednji korak pa bo seveda sprejem tega osnutka v posameznih članicah, pri čemer se bomo morali zavedati, da bo dejansko šlo za odločanje o prihodnosti za vsaj dve generaciji.

Pri tem se bo v vsaki državi treba vprašati naslednje: ali ima denimo Slovenija kakšno alternativo poleg EU? Seveda bi pretiravali, če bi dejali, da Slovenije brez EU ne bo, ni pa dvoma, da bi bila prihodnost naše države zunaj EU skrajno nepredvidljiva in zelo verjetno skrajno težka. Vrnili bi se v razmere tradicionalne geopolitike v teh krajih, ki pa smo jih Slovenci v zadnjem stoletju plačali s kar tremi vojnami. Tako visoke cene si najbrž ne želimo plačevati – EU pa pomeni mir, svobodo in blaginjo. Mislim, da se kot skupnost tega premalo zavedamo.

Že večkrat ste se izpostavili z izrazito proevropskimi stališči, tudi denimo na slavnostni seji evropskega parlamenta junija lani. Koga med vidnejšimi evropskimi politiki vidite med svojimi somišljeniki in celo sopotniki pri poglabljanju Unije?

Pred časom smo se pogovarjali o ustanovitvi kluba, v katerem ne bi bili le politiki, temveč tudi ugledne osebnosti iz družbenega, gospodarskega ter kulturnega življenja, ki bi se skupaj trdno postavile za idejo evropskega federalizma. Imeli smo nekaj začetnih pogovorov, nihče pa ni zamisli razvijal naprej. Jaz sem bil denimo izvoljen za predsednika republike in moja dolžnost je zdaj predstavljanje države Slovenije – ta pa trenutno sploh nima izdelanega stališča do Združenih držav Evrope. In četudi si nekaj želim kot državljan (tudi Evrope), moram to ločiti od uradnih stališč države, ki jo predstavljam.

Obstajajo pa politiki formata Gerhard Schröder, ki trenutno nimajo izvršnih funkcij, bi pa s svojim angažmajem gotovo vzbudili zanimanje evropske javnosti za to idejo. Po volitvah bo bolj jasno, kako naprej.

Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014

Povezava: http://www.pogledi.si/druzba/razvitejse-evropske-drzave-so-socialno-pravicnejse