Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za prilogo časopisa Delo, revija D'16

Ljubljana, 12. 12. 2015 | intervjuji

Zazrti v prihodnost

Mateja Babič Stermecki

Predsednik republike. Človek, ki politiko pozna do obisti. Več kot četrt stoletja je v njej. Vse njene dobre in slabe plati je spoznaval z zornega kota najvišjih političnih funkcij. Preteklost je zakladnica spominov, izkušenj. Toda zazrt je v prihodnost. Prepričan je, da v vseh letih samostojne države nismo bili nikoli tako kot danes soočeni z vprašanjem: kaj bo jutri?

V čem kot predsednik vidite največji izziv države v prihodnjem letu?

Z dvema besedama: pospešena modernizacija. Po času hitrih političnih menjav oblasti se zdaj zdi politična stabilnost prava okoliščina za strukturne prilagoditve in reforme.

Torej menite, da imamo ustrezno politično stabilnost, ki je eden temeljnih pogojev, da država lahko naredi korak naprej?

Da. Toda politična stabilnost ni sama sebi namen. Smiselna je zato, ker omogoča spremembe, ne zato, ker omogoča, da se vanje ne podamo. Smisel politične stabilnosti vsekakor ni v statusu quo.

Kakšna pa naj bo vizija države, ki mora po eni strani zagotavljati kvalitetno življenje svojim državljanom, po drugi pa se znati ustrezno odzivati na dogajanje v svetu?

Glede na domače in zunanje okoliščine in tudi v luči 25. obletnice odločitve za samostojno državo je pravi čas, da naredimo inventuro in ugotovimo, kaj je treba spremeniti in kaj ohraniti. Pogrešam ta premislek in tudi pogum, da bi se tega lotili. Zdaj se kaže kot upravičen moj strah, ki sem ga izrekel pred letom: ko se bodo pokazali prvi znaki gospodarskega okrevanja, se bo znova hitro vrnil politični oportunizem in bo malo pripravljenosti za spremembe, ker se bo zdelo, da se to politično ne izplača.

Kakšno je vaše sporočilo državljanom pred referendumom? Je prav, da se o vprašanju, kot je zakonska izenačitev partnerskih skupnosti, sploh odloča na referendumu?

Ustavno sodišče je odločilo, tako kot je. Na tem položaju moram biti glede tega discipliniran. Odločitve sodišča je treba spoštovati in jih sprejeti. Moje stališče pa je, da sem zakonu naklonjen, predvsem zato, ker se mi zdi, da nikomur nič ne jemlje, zato da bi nekomu nekaj dajal, česar doslej ni imel.

Po vrhu EU-Turčija je slednja dobila velikodušno ponudbo za ustavitev begunskega toka. Toda problem s tem še zdaleč ni rešen. Vprašanje je, koliko lahko Turčija, ki ima sicer izjemno strateško in geopolitično vlogo za Evropsko unijo, namesto te opravi 'umazano delo' pri ustavljanju prebežnikov.

S praktičnega in pragmatičnega vidika sem tega dogovora vesel. Toda z vidika strateškega razmišljanja EU o svoji domači in zunanji politiki to vidim kot ravnanje v sili, ki sporoča, da se je Evropa znašla v krizi svoje lastne vizije, tako glede notranjega razvoja kot skupne zunanje in varnostne politike, in se mora zato zatekati k takim korakom. Prvo, kar mora zmotiti vsakega opazovalca, je dejstvo, da je begunska kriza povod za odprtje pogajalskih poglavij s Turčijo. Kar pomeni, da se Evropa zdaj ne pogaja s Turčijo o njeni vključitvi, ker bi menila, da je verodostojna partnerica v prihodnosti, ampak zato, ker to mora storiti, če hoče omejiti ali celo ustaviti begunski val. Ni prvič, da smo v evropski politiki priča takšnim kompromisom. Toda tukaj gre za velike stvari in ne želim skrivati svojega razočaranja.

Po drugi strani evropska politika s pretiranim popuščanjem sama sebi jemlje verodostojnost.

Gotovo. Imamo nekaj primerov, ki upravičujejo kritične samorefleksije predsednika evropske komisije Jeana Clauda Junckerja in drugih visokih predstavnikov Evropske unije. Ne gre za to, da bi si vodilni v EU in drugi, ki imamo neko odgovornost pri tem, zatiskali oči. Vsi se strinjamo, da doživljamo krizo identitete, perspektive in vizije EU in da je zelo pomembno, kam bomo šli v prihodnje.

Naj ponazorim: v begunski krizi sta se Francija in Nemčija znašli na različnih bregovih. Zdelo se je, da je Nemčija veliko bolj razumevajoča do begunskega vala in sprejetja beguncev v EU, medtem ko je bila Francija zelo zadržana. Kadarkoli se pri velikih temah pojavijo take paradigmatske razlike med tema dvema velikima državama, lahko pričakujemo težave. In so se tudi zgodile. Videlo se je, da se poskuša premoščati te težave. To vidimo zdaj pri drugem vprašanju, ki je običajno ločevalo ti dve državi, namreč pri uporabi sile za posredovanje v mednarodni skupnosti. Dejstvo, da se je Nemčija odločila za uporabo sile za spopad z Isisom, kaže, da se je nemška politika v nekem trenutku zavedela, da je s pogledom na reševanje begunske krize vse bolj osamljena, da potrebuje zaveznike in da se odloča za vojaško posredovanje v mednarodni skupnosti brez mandata OZN, do česar je bila sicer zadržana. To kaže, da po 13. novembru prihaja do ukrepov, ki niso strateško premišljeni, ne na ravni EU ne na ravni mednarodne skupnosti, in tega deficita se moramo zavedati.

Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za Delo, revijo D'16
Foto: Leon Vidic/Delo

Kaj pa Slovenija ‒ je v odnosu do begunske problematike odigrala ustrezno vlogo? Ostaja grenak priokus, da se je marsikaj pri nas zgodilo proti naši volji?

Slovenija se je znašla v položaju, ko je bila odsotnost skupne evropske politike do begunske krize tako očitna, da smo bili dolžni ravnati po svoji lastni presoji. Mislim, da je bila sprejeta pravilna odločitev, da se poskuša število prebežnikov, ki s premalo nadzora prestopajo slovensko mejo, najprej zmanjšati, potem pa omejiti tako, da bodo vsi, ki bodo prestopali slovensko-hrvaško mejo, ki je tudi schengenska meja, ustrezno kontrolirani, tako kot zahtevajo pravila. Naj ne bo nesporazumov, da govorim s trdim srcem. Vsi smo se znašli v vrtincu moralnih zadreg in nasprotujočih si občutkov. Vse to je zelo človeško. Glede tega je prišel čas, ko moramo misliti s srcem in tudi s pametjo. Slovenija se je znašla v položaju, ko bi morda morala proti svoji volji prevzeti skrb za toliko beguncev, da to ne bi bil več obvladljiv humanitarni problem in bi se celo lahko spremenil v varnostnega. Tega si slovenske oblasti nismo smele privoščiti.

Se morda vseeno ne odrekamo svoji lastni poti s tem, ko se preradi in prehitro podrejamo pravilom, ki jih krojijo najvplivnejše evropske članice?

Dejstvo je, da smo vsaj na začetku ravnali proti pričakovanjem nekaterih. Ko smo ugotovili, da se počasi, a zanesljivo zmanjšuje število držav sprejemnic za begunce in da bi se lahko bistveno bolj zaprla pretočnost slovensko-avstrijske meje, smo se zavedali nevarnosti žepa, ki bi lahko nastal pri nas, če bi slovensko-hrvaška meja ostala enako neprepustna. Take situacije slovenske oblasti kljub najbolj humanim prizadevanjem ne bi bile sposobne obvladovati. Ne sme pa se nam zgoditi, da bi kdo ocenil, da naša država ni sposobna izvajati svojih odgovornosti, in bi nas zato izločil iz schengna. To je geopolitično vprašanje par excellence, to je interes najvišje kategorije. Toda Slovenija se je v tem primeru postavila zase in s svojim ravnanjem bistveno vplivala na ravnanje drugih držav. Za zdaj je na zemljevidu kot država, ki pomaga reševati težave, ne pa jih zaostrovati.

Nekatere politike je močno vznemirilo preigravanje starih članic EU, da bi oblikovale mini schengensko območje. Menite, da je to v danih razmerah realno?

Drugače kot tisti, ki ob teh premislekih precej hitro odmahnejo z roko, sam svarim, da je že nekaj časa v nekaterih prestolnicah in v delu evropske javnosti vtis, da je šla širitev prehitro, da so njeni sadovi zdaj pobrani in da bi bilo dobro na novo razmisliti, katere države bolj sodijo skupaj in katere ne. Ne govorim o razpadu Evropske unije, govorim o tem, kar z lepo slovensko besedo imenujem razvrščanje: to bi pomenilo, da bi znotraj EU pač imeli Evropo večjih hitrosti in da bi se morda schengen, kot ga poznamo danes, spremenil, če bi države ocenile, da je preširok. Slovenija mora biti pozorna na to. Prav gotovo ne kaže strašiti s spremembo schengenskega območja kot dejstvom, toda tukaj so stvarni premisleki o nekaterih prerazporeditvah znotraj EU. To je relevantno. Tu prideva do vprašanja, ki ste ga postavili na začetku, in to je vprašanje vizije Slovenije. Strateško vzeto je vizija naše države elementarno v tem, da ostanemo v najbolj povezanem jedru EU.

Toda kako to doseči?

Treba je izpolniti nekatere pogoje, imeti politično voljo in seveda si vas morajo v tem jedru želeti tudi partnerji. Domača naloga Slovenije je izpolnitev pogojev. To pomeni, da smo po razvitosti primerljivi z najbolj razvitimi članicami. V institucionalnem smislu smo dobro postavljeni: smo v evrskem območju, v schengnu ... Slabše nam gre z vidika nekega pospešenega razvoja v, recimo, zadnjem desetletju. Kot rečeno, v jedru nas morajo videti tudi drugi. Slovenija si mora torej prizadevati, da je razumljena v tem delu Evrope in da ima prijatelje, zaveznike, ki bodo prepoznali našo politično voljo, da ostanemo v jedru Evrope.

Pa imamo dovolj prijateljev in zaveznikov, da bi se lahko zanašali na to razumevanje?

Znotraj Evrope smo priča zanimivi situaciji, v kateri je znova veliko več spraševanja o tem, kaj se dogaja in kam gremo ‒ med starimi in novimi članicami, med tistimi, ki so za Evropo, in tistimi, ki so proti ... Seveda to rojeva tudi različne odgovore, kaj bi bilo treba narediti. Morda je čas za drugo konvencijo o evropski prihodnosti. Kot veste, je moja vizija EU vizija združenih držav Evrope. Zdi se mi, da ima danes ta načrt celo manj zaveznikov kot pred časom. Osebno pa menim, da so vsake druge vizije lahko zelo delikatne, kar zadeva skupno perspektivo, in obsojene bodisi na status quo bodisi na upočasnitev razvoja Evrope, na njen umik iz globalne politike in gospodarstva kot pomembne igralke. Mislim, da ji samo perspektiva združenih držav Evrope omogoča, da še okrepi svojo vlogo. Razumem svoje kritike, toda mislim, da naš čas šele prihaja. Treba je biti samo potrpežljiv in vztrajen.

Realnost je, da se je občutek ogroženosti in strahu po pariških terorističnih napadih močno povečal in ni pretirano reči, da to dejanje v marsičem spreminja tok zgodovine. Vseeno besede vojna ne bi smel nihče prehitro izreči.

Redko se odzovem na dnevne izjave politikov, toda ko so visoki predstavniki parlamenta prvič izrekli misel, da smo se znašli v vojni, sem čutil dolžnost, da kot predsednik republike povem, da Slovenija ni v vojni! Ampak poglejmo, kako smo prišli do tega položaja. Omenjali ste 13. november kot nekaj prelomnega. Tisto, kar mene konceptualno vznemirja, je, da je Francija tako hitro posegla po ravnanju, ki se je v bistvu izkazalo za konceptualno zgrešeno, ko so tako ravnale ZDA po napadu na dvojčka leta 2001. Veste, da sem velik prijatelj ZDA in Francije, in nihče ne more v teh besedah najti kakšnega izkoriščanja priložnosti za prvo kritiko ZDA ali Francije, ki se mi ponuja. Nasprotno. Tega ne bi rekel, če ne bi res mislil, da je skrajno nujno. Tole hočem reči: zdaj deloma razumem predsednika in prijatelja Françoisa Hollanda, da je takoj poskušal pokazati, da se bo Francija odzvala, in je še isti večer razglasil, da je v vojni in da bo ustrezno odgovorila. Ampak to ravnanje je treba razumeti tudi v čisto človeškem smislu. Ko narod, tako kot posameznik, doživi neki tak tragičen trenutek, se porodi želja po maščevanju, da omiliš bolečino ob storjeni krivici in žalost. Toda pri tem umanjka premišljeno ravnanje. Tisto, kar pogrešam pri odgovoru mednarodne skupnosti, je naslednje: izredni vrh najpomembnejših držav mednarodne skupnosti, ker se spoprijemamo z varnostnim izzivom brez primere v zgodovini. Določiti bi morali politični cilj, doseči enotnost in temu podrediti tudi vprašanje verjetno neizogibne uporabe vojaške sile za dosego tega cilja s soglasjem varnostnega sveta. Vsako drugo ravnanje, ki smo mu zdaj priča, je zelo nevarno za mednarodni mir in varnost. To so zelo kategorične besede in jih izrekam premišljeno. Takšno je moje stališče. Od svojih stališč, v katera zelo verjamem, tudi za potrebe tega intervjuja ne odstopam. Morda komu ne bodo všeč. Toda tako je.

Srečanje Brdo-Brioni je bilo mišljeno kot oblika preventivne politike, pravzaprav kako ukrepati, dokler je še čas. Zakaj je bila pri tem tako izrednega pomena udeležba ameriškega podpredsednika Joeja Bidna? Se potemtakem ZDA aktivno vračajo na Zahodni Balkan? Je razlog povečano varnostno tveganje? Torej živimo v prostoru potencialne nestabilnosti.

Nedvomno je vrh v Zagrebu odmeval bistveno bolj, kot smo pričakovali, ko smo načrtovali srečanje. Pripravljati smo ga začeli poleti, ko smo ugotovili, da razmere tako v tem delu Evrope kot v mednarodni skupnosti ne obetajo olajšanja, ampak prinašajo neko zaskrbljenost, zato je treba ravnati preventivno. Ta sestanek je bil akt preventivne diplomacije. Odločili smo se, da bomo govorili o varnosti, kar se doslej še nikoli ni zgodilo, to pa zato, ker so nekatere države zavračale razpravo o tej zelo občutljivi temi. Presežna vrednost srečanja je bila gotovo tudi v simbolnem smislu. Ne vem, ali je sploh mogoče dovolj razložiti, kakšen simbolni pomen ima podpis skupne izjave. To je sporočilo sveta, ne samo EU, temu delu Evrope: ne bomo vas pustili na cedilu, ne bomo vas pozabili! In seveda zagotovilo, da se bomo trudili za medsebojno sodelovanje in pravo reševanje problemov. Pomemben je bil konsenz voditeljev, da ni nobene potrebe, da bi Balkan postal še eno krizno žarišče.

Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za Delo, revijo D'16
Foto: Leon Vidic/Delo

Kako lahko k reševanju vprašanj varnosti, begunske problematike in prihodnosti Zahodnega Balkana realno prispeva podpis sklepne izjave izrednega sestanka procesa Brdo-Brioni?

Danih je bilo pet ključnih sporočil. Prvič, evropska prihodnost za vse, drugič, prihodnost v Natu za tiste, ki si to želijo, in drugačna varnostna perspektiva za tiste, ki si širitve Nata ne želijo. To je zelo pomembno. Tretjič, v času do širitve, ki bo verjetno trajala nekoliko dlje, kot je bilo sprva želeno, bomo storili vse, da rešujemo dvo- in večstranske spore, da se ne bi razvil kakršenkoli konflikt. Četrtič, sodelovali bomo pri vseh oblikah zgodnjega odkrivanja terorizma, da tak ali drugačen radikalizem ne bi ogrozil varnosti v tem delu, z izmenjavo obveščevalnih podatkov, okrepljenim sodelovanjem pristojnih služb, ministrstev ... Petič, zmanjšali bomo število prebežnikov in ves ta fenomen postavili v obvladljivo formo. Podpisi pod to deklaracijo so dali vedeti: tako zelo resno mislimo, da smo pripravljeni storiti nekaj tako izrednega, kot je dati svoj podpis pod takšne sklepe.

Gotovo sami pri sebi kdaj opravljate revizijo svojega dela. Kako bi ocenili dobra tri leta predsedniškega mandata? Če vas vprašam, ali boste ponovili mandat, mi boste najbrž rekli, da je še prezgodaj in da o tem ne razmišljate.

Čestitam za pravilen odgovor! Zdaj pa pojdiva k prvemu vprašanju. Moji sodelavci bodo potrdili, da smo, ko smo prestopili prag palače, imeli več pogovorov o našem delu in sem večkrat poudaril, da začenjamo mandat, ki se bo zaradi nekaterih konceptualnih, paradigmatskih in tudi varnostnih vprašanj spreminjal vsaj še nekaj časa. To od mene terja jasne prioritete pri delu, med katerimi je prva, da poskušam biti nekdo, ki povezuje to našo slovensko skupnost. Da bi, če bi se zgodile zares zgoščene varnostne ali druge okoliščine, ki bi zahtevale enoten odziv Slovenije, to enotnost tudi imeli. To ne pomeni, da je danes treba pozabiti na razlike. Ne! Smo demokratična družba in treba je znati živeti z razlikami. Toda poskušajmo vzdrževati spoštovanje, strpnost, medsebojno zaupanje. To je moja primarna funkcija. Vedno bi lahko bilo še kaj boljše, ampak ne morem zdaj kalimerovsko ugotavljati, da je slabo, ker ni. Glede na to, kaj vse smo imeli pred seboj, skozi kaj smo šli in kaj sem naredil, sem zadovoljen. Vem pa, da sem sposoben še več, in dokler bom to verjel, se bom za to tudi trudil.

Bili ste na vseh najvišjih političnih funkcijah v državi: predsednik državnega zbora, vlade, države. V kateri vlogi se počutite najbolje?

Zagotovo sem šel z zadoščenjem s položaja predsednika državnega zbora. Mogoče se kdo ne bo več spomnil tistih časov, ampak to je bil čas vstopanja Slovenije v Evropsko unijo in Nato. Treba je bilo spremeniti ustavo, pripraviti referendume in na njih uspeti. To so bile velike stvari. Morali smo sprejeti ogromno zakonskih dopolnil ali novih zakonov, torej spreminjati pravni red. Za vse to je bil poklican državni zbor in to je bilo zahtevno delo. Opravljal sem ga z velikim veseljem in mislim, da smo ga tudi uspešno opravili. Ko sem ga končal, sem ga končal z zadoščenjem.

Ob koncu mandata predsednika vlade sem bil zares zelo zadovoljen z rešitvijo hrvaško-slovenskega spora, ki se je končal z arbitražnim sporazumom, ki, mimogrede, še velja in sodišče dela, da ga ne bi kdo prehitro pokopal. Toda rezultati dela na vladi niso bili taki, da bi bil sam pri sebi prepričan, da sem storil vse, kar bi lahko. Zdaj se mi zdi, da bi lahko čez dve leti predsedniški mandat sklenil z enakim občutkom zadoščenja. Se bo pa treba še zelo veliko truditi in verjetno prave preizkušnje šele prihajajo. Toda prepričan sem, da smo na pravi poti.

Kakšne odnose gojite s predsednikoma vlade in državnega zbora?

No, ker sem bil predsednik državnega zbora in predsednik vlade, poznam tudi odnose s predsednikom republike, in če me zdaj predsednika ne bosta demantirala, bi si na podlagi vseh mojih izkušenj upal reči, da so ti tako rekoč zgledni. To ne pomeni, da se o vsem strinjamo, ampak zgledni v smislu sodelovanja, odkritega pogovora in tudi kdaj odkritega nezadovoljstva zaradi ravnanja enega ali drugega.

Vsak predsednik doslej je tej funkciji dal svoj pečat. Vi ste izbrali zares poseben, drugačen slog. Z osebno izkušnjo pri različnih delih ste se poskušali postaviti v vlogo državljana. Velikokrat ste tarča kritik, češ da takšno ravnanje ne pritiče predsedniku države. Vas kritika prizadene, jo težko prenašate?

Zelo se me dotakne zlasti takrat, ko vem, da sem nekaj naredil narobe. Če pa mislim, da sem storil nekaj prav, kritiko vzamem na znanje, vendar ne bo spremenila mojega stališča. Nekaj vam bom povedal. Več kot četrt stoletja sem v politiki. Sem eden tistih, ki so v politiki najdlje. In ker to ni samo običajna služba, temveč poslanstvo, je to delo treba opravljati z nekim zadovoljstvom, in del tega zadovoljstva je tudi spontanost pri vašem ravnanju, nekaj, kar vam daje energijo ... Če ste prisiljeni to nenehno krotiti, zato da bi ugajali nekim predsodkom o funkciji, se bo na koncu za vas slabo končalo. Morda boste dejansko ugajali tem predsodkom, vendar poslanstvu ne boste dali nobene dodane vrednosti. Očitno je pri meni tako, da kot ekstrovertirana osebnost, kot odprt človek, raje rečem kaj več kot kaj manj, raje se bolj na glas zasmejem, kot da bi dušil smeh, in zdi se mi, da tako preprosto moram ravnati. Morda kdo misli, da ničesar ne storim, kar mi ne bi bilo v osebno zadovoljstvo. Seveda se človek trudi zadovoljiti tudi druge, ampak ne na svoj račun. Morda to zdaj zveni zelo sebično, a iz lastnih izkušenj dobro vem, da če sam uživam v delu, je lahko še tako težko, zahtevno, stresno, karkoli, bom dal res vse od sebe in tudi presežek. Ampak moram uživati v tem. Ne govorim, da je zmeraj lahko. Poglejte, ravno malo pred najinim pogovorom so mi povedali, da sem bil letos na 181 prireditvah. To verjetno zahteva veliko odrekanja, toda jaz tega ne vidim tako. Grem, ker grem rad. Verjamem pa, da sem tudi predmet kritike. Kdaj upravičeno, kdaj pa ne. Ampak ravnam po svoji vesti, po svojih notranjih vzgibih in tudi spontano.

Sicer pa je politika gotovo že zdavnaj postala vaš način življenja.

Ja, je, ampak hočem reči: morda storim kaj narobe in kaj prav, toda ničesar ne storim, da to ne bi bil jaz. To sem lahko videl tudi iz izkušenj: ko sem bil predsednik parlamenta, sem bil veliko bolj jaz, kot pa, ko sem bil predsednik vlade. Na to funkcijo sem bil manj pripravljen in sem si je tudi manj želel. Potem me je presenetila s svojimi grobostmi, tudi lepotami, toda teh nisem niti videl, ker sem se pogreznil v številne izzive, v katerih sem potem poskušal slediti nekaterim drugim vzorom, ne pa sam sebi, in se nisem najbolje znašel. In ko sem prišel sem, ne samo da sem si to funkcijo želel, da sem imel predstavo in filozofijo te funkcije in vizijo, ampak sem tudi vedel, da je treba slediti nekaterim okvirom in da je nespodobno ali neprimerno iti iz teh okvirov. Vse, kar bi žalilo dostojanstvo te funkcije ali ljudi, ki jih predstavlja, je zame nesprejemljivo. Ampak tukaj je mogoče malo premikati meje zato, da se tvoj značaj, ki je sestavni del tebe, ne izgubi v zaprtosti funkcije. Take funkcije ne bi želel opravljati, in če bodo ljudje menili, da jo opravljam proti njihovim pričakovanjem, si ne zaslužim, da bi jo opravljal še naprej.

Kot politik ste spoznali veliko vplivnih ljudi in obiskali tako rekoč vse pomembne institucije. Lahko na podlagi lastnih izkušenj odkrito poveste: kakšen je ugled Slovenije in kakšna njena realna moč v svetu?

Slovenija je ugledna država. Ne velja za neugledno državo. Velja za ugledno, toda to je premalo, glede na to, kar bi si morali želeti in kar tudi lahko storimo. Slovenija bi lahko bila bolj svetla zvezda na mednarodni sceni, kot je ta hip. Mislim, da to možnost še ima in da se ji ne smemo odreči. Morda si moramo ob četrt stoletja naše države postaviti malo bolj ambiciozne cilje.

Kje bi morala biti Slovenija leta 2020?

Mislim, da v zadnjih 25 letih nismo bili nikoli tako kot danes soočeni z vprašanjem, kaj bo jutri. Ne samo za Slovenijo, ampak s svetom. In mislim, da to vprašanje niti ni tako zelo dramatično. Moramo pa nanj odgovoriti zelo razsodno. Mirno, premišljeno. Vsaki hitri, hipni, preveč vzneseni recepti za odziv na to situacijo se nam bodo vrnili kot bumerang. Čas je za razsodnost in modrost in Slovenci smo to sposobni narediti. Preveč smo vpeti v Evropo in svet, da bi bili izolirani in tudi nočemo biti. Ampak tisto, kar lahko storimo sami, lahko naredimo bolje, kot to delamo zdaj. Najbolj se bojim, da bi razmere v Evropi in svetu postale izgovor, da se tega ne bi lotili. Ker potem se nam utegne zgoditi, da se bomo nekoč spraševali, kje smo zamudili čas. Leto 2016 mora biti ne glede na vsa odprta vprašanja čas, ko bomo bolj zagrizli v tri, štiri jasno določene cilje in delali na njih. Značajska napaka slovenskega razmišljanja zlasti v politiki in javnem življenju je, da je boljše narediti nič, kot narediti narobe. Bolje nič, kot da bi tvegal, da narediš narobe. To je porazna miselnost in porazno ravnanje, toda zdaj smo se ujeli natanko v tako miselnost in postali njene velike žrtve.

Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za Delo, revijo D'16
Foto: Leon Vidic/Delo

Vas skrbi prihodnost vašega otroka? Mlada generacija danes res odrašča v brezperspektivni svet?

Prav gotovo. Luka je pred dvema dnevoma dopolnil 18 let in formalno je vstopil v svet odraslih. Povem vam, da imam pri veliki večini stvari, ki jih tematiziram in o katerih odločam kot predsednik, pred očmi vse naše lukce. In to me pomirja, ker vem, da ne razmišljam o sebi, razmišljam o naših otrocih. Morda kdaj celo pod prevelikim čustvenim pritiskom. Nekaj bi vam rad povedal, morda tega ne boste vključili v intervju, nič zato. Ko sem na kakšnih otvoritvah v vrtcih ali po obnovah šol, opozorim, da znanstveniki vedo povedati, da če ne bo kakšnih hudih stvari na svetu, bodo ti otroci dočakali sto let in več. Poglejte, kaj se je zgodilo v zadnjih stotih letih z nami. Imeli smo dve svetovni vojni, osamosvojitveno vojno, imeli smo tehnološke izume brez primere in imeli smo moralne propade brez primere. Vse to v sto letih. In v ta svet pošiljamo naše otroke. Jaz sem bil domnevno zelo liberalen mladenič in potem mlad oče, ki je mislil, da je vloga izobraževalnega sistema to, da da mlademu človeku čim več znanja. Danes menim drugače. Mislim, da je vzgoja človeka pravzaprav skoraj enako pomembna kot to, da mu odpreš vrata do znanja. Vzgoja namreč pomeni pomagati človeku, da postane ustvarjalna osebnost. Če ne bo ustvarjalna osebnost, se s temi stotimi leti in spremembami, ki jih bo deležen, ne bo sposoben spoprijeti.

Za šport še ostane kaj časa?

Vedno mora. Tudi to sem izkusil, ko sem bil predsednik vlade. Kot predsednik parlamenta sem imel ogromno dela, a sem vedno našel čas za šport. Ko sem bil predsednik vlade, ga nisem. Pa ne zato, ker bi dejansko potreboval toliko časa za delo. Toda tisto, kar sem delal, sem delal slabše in sem zato potreboval več časa. Zato mi ga je zmanjkalo za šport. Zdaj se znova počutim suverenega pri svojem delu in zato ga znam načrtovati tudi tako, da je športa dovolj in ohranjam fizično in mentalno kondicijo.

Kaj pa čas za prijatelje, druženje? Imate res dobre prijatelje? Nekoč ste dejali, da človek na vrhu na koncu zmeraj ostane sam.

Še vedno je tako. Tudi tukaj se soočam z odločitvami. Potem ko se posvetujem s komerkoli, na koncu ostanem sam in sprejmem odločitev. In od tega ni mogoče bežati, za to ste poklicani. S tem se je treba sprijazniti. Vendar, veste, ljudje vendarle potrebujemo čustveno zavetje in to zavetje nam pač lahko dajo tisti, ki nam zaupajo in mi njim. Zaupanje je tako zelo pomembno.

Kaj pa mama? Je še vedno najboljša zaupnica in tolažnica?

Moja mama mi je dala vse in še več, kot bi lahko pričakoval od nje, tako da je s tem ne obremenjujem. Zbolela je in poskušam poskrbeti, da bi ji bilo čim lažje in da bi se ji oddolžil za vse, kar je ona dala meni. Ampak poleg najinega odnosa je zdaj pomemben odnos s sinom. Sem se jaz sposoben toliko odrekati zanj, kot se je moja mama zame? In v tem smislu se mi zdi, da sem dozorel tudi kot oče, ne samo kot sin. Kajti kot sin sem imel predvsem blagodati njene ljubezni, zdaj pa kot oče čutim, da na primeren način to ljubezen vračam svojemu sinu, ker jo potrebuje. Potrebuje moje čustveno zavetje.

Na kaj ste v svoji politični karieri najbolj ponosni? Kje menite, da ste pustili največji pečat?

Ta dosežek šele pride.

Povezava: http://www.delo.si/novice/politika/borut-pahor-slovenija-je-lahko-svetla-zvezda.html