Predsednik republike: »Dobre stare vrednote postajajo znova moderne«.

Javorovica nad Šentjernejem, 1. 5. 2013 | sporočila za javnost, govori

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, se je 1. maja udeležil osrednje prireditve v počastitev mednarodnega praznika dela in položil spominski venec padlim borcem 4. bataljona Cankarjeve brigade. Predsednik je bil na dogodku slavnostni govornik.

1. maj 2013

Imamo dva praznika. Zastavljata dvoje vprašanj. Rad bi vam dal en odgovor.

Prvič, imamo praznik dela. Praznik dela slavi socialno osvobajanje. Vendar je med nami malo prazničnega navdušenja. Pet let krize je mnoge ljudi pahnilo v hude stiske in jim jemlje osebno dostojanstvo. Tudi sicer so gospodarske in socialne razmere za veliko večino še vedno surove. Slovenija se drugič v kratkem času sooča z recesijo, ki je naravni sovražnik ugodnih socialnih kazalcev, od stopnje zaposlenosti, do možnost zdrsa pod prag revščine. Mnogi zato upravičeno postavljajo vprašanje, koliko je naša država sploh še socialna?

Drugič, imamo praznik upora proti okupatorju. Ta praznik slavi nacionalno osvobajanje. Partizanstvo je bilo, v celoti vzeto, domoljubno dejanje, ki je ohranilo našo nacionalno integriteto. Zato ga lahko vpnemo v zgodovinski lok, ki je pol stoletja kasneje, omogočil ustanovitev lastne države. Toda zaradi revolucionarnega značaja tedanjega časa in bratomorne vojne žal nikoli ta praznik celotno slovenstvo ni praznovalo enako vzneseno. Vendar to letos sploh ni edini problem. Zadnje tedne se soočamo z dvomi mednarodnih finančnih trgov glede sposobnosti Slovenije, da se sama uspešno spopade s krizo. Nekateri zato, sicer neupravičeno, postavljajo vprašanje, ali bo naša država še suverena ali zgolj finančni protektorat? Bolj umestno pa je vsekakor vprašanje, v Evropi katere hitrosti bo v bodoče Slovenija.

Znašli smo se torej znova v zelo zgoščenem času naše zgodovine, ko sta ti dve vprašanji socialnega in nacionalnega osvobajanja znova tesno prepleteni. V nekem smislu se je to slovenskemu narodu nazadnje zgodilo ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Življenjski standard je naglo padal, poleg socialnih pravic, pa so bile ogrožene tudi nacionalne. Čeprav smo tudi takrat Slovenci potrebovali nekaj časa, da smo dosegli politično enotnost, smo nazadnje vsi videli pravilno rešitev v demokratičnih spremembah, ustanovitvi lastne države in njeni vključitvi v evropsko družino.

Dobri dve desetletji kasneje se, v sicer bistveno manj dramatičnih, a še vedno zelo zaostrenih razmerah postavlja enako vprašanje. Ali bomo Slovenci dovolj enotni, da se bomo izvlekli iz teh kolosalnih težav? Naj bom glede te usodne dileme popolnoma jasen. Vse je odvisno od nas samih. Še vedno je vse odvisno od nas samih. Osebno in kot vaš predsednik pa imam glede tega naslednje stališče. Trdno verjamem, da lahko sami rešimo tisti del naših problemov, ki je odločilen za to, da ostanemo suverena država v polnem pomenu te besede in se sami povlečemo iz zaostrenih gospodarskih in finančnih razmer.

Glavni razlog za moj optimizem je spoznanje velike večine ljudi, da ni povratka na staro, da je medsebojno obtoževanje, kdo je bolj kriv, brezplodno in da je sedaj odločilen trenutek za nekaj novega. Kaj je to novo in kaj je tisto, kar nas povezuje se ta hip sicer še bolj sluti, kot natančno ve, toda to je izjemen napredek iz splošnega malodušja in obupa. Lahko rečemo, da se je zgodil nek družbeni nagon našega naroda po preživetju in pravici. Socialni in vsakršni. Če se dobro spomnimo, smo bili priče taki atmosferi na predvečer političnega soglasja o demokratičnih spremembah in ustanovitvi lastne države. Tudi takrat ni bilo vse docela jasno in marsikatero ravnanje je predstavljalo precejšnje tveganje. Nezaupanje v vse je bilo sprva zelo globoko. Tako kot je zdaj. Vendar pa so potem, tako kot danes pogumni koraki v pravo smer okrepili samozavest. Zaupanje v prihodnost je v polni meri prišla šele na koncu tistih prevratnih časov. Tako bo tudi sedaj. Da bomo v celoti znova verjeli vase, v sistem in v prihodnost, bomo morali najprej opraviti pogumne korake potrebnih sprememb.

V prvi vrsti to zadeva regeneracijo pravne kulture in pravne države. Mislim, da večina ljudi dobro razume, da tako velike gospodarske recesije v svetu prinesejo, vsaj začasno, padec življenjskega standarda. Vse skupaj pa postane nevzdržno, če isti ljudje pripisujejo to dejstvu, da ozka privilegirana manjšina živi na njihov račun. V tem smislu moramo priznati, da pred našimi očmi poteka neke vrste katarza tranzicije. To je družbeno boleč proces, vendar neizogiben za vero ljudi v pravičnost.

V enaki meri je zelo pomembno, da so neizogibni varčevalni ukrepi socialno pravično porazdeljeni, kolikor je to mogoče. Varčevanje in drugi reformni ukrepi bodo znižali ceno denarja, ki je potreben, da se zadolžujemo tudi za investicije, ne samo za sprotno porabo. Ne gre za visoko politiko, ki jo ljudje ne bi razumeli. Mora pa biti odstranjen sleherni sum, da politika ne služi vsem ljudem, ampak samo nekaterim. Iskreno mislim, da se glede tega dogajajo precejšnje spremembe. Vendar, kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Zato vem, da se bo zaupanje vrnilo šele na koncu tega vrenja. Zdaj pa je odločilno pogumno ukrepanje.

Tako bo tudi ovržen vsak dvom v našo sposobnost, da sami rešimo svoje težave. Prosim, naj nihče ne misli, da bi bil morebiten prihod trojke kakšna osvežilna odrešitev. Dejstvo, da imajo sicer moč in denar, jih še ne dela ne bolj pravične, ne bolj socialne, ne bolj solidarne. Marsikaj od tega, kar nam bi vsilili kot ultimativno zavezo, o kateri sami ne bomo smeli presojati, lahko sami naredimo bolj premišljeno in bolj prilagojeno našim razmeram in potrebam.

Moramo pa to narediti. Dejal sem že, da se deloma sproti oblikuje presoja in oblikuje politična enotnost glede tega kaj je v danih razmerah najkoristnejše za večino ljudi in državo. Naslednjega pol leta je v tem smislu odločilnega pomena. Vsi moramo narediti kar nam je dolžnost, od vlade, preko parlamenta do mene osebno. Nič od tega ne bo lahko. Vendar pa zmaguje zavedanje, da smo uspešni, če smo enotni. To postaja bolj prevladujoče kot kadarkoli prej v času krize.

Vem, da marsikdo dvomi. Vem, da marsikdo ne zaupa. Vem, da marsikdo sploh ne upa več. Toda hkrati tudi vem, da je vse več tistih, ki izpričujejo pogum. Ki ne gledajo samo zase, temveč tudi za druge. Vem, da se dogaja nekaj, kar prepoznam kot obetavno in dobro. Solidarnost premaguje sebičnost. Želja po ustvarjanju dobička je razumljiva, pohlep pa popolnoma nelegitimen. Stare vrednote postajajo znova moderne. Rojeva se neka močna želja po samoohranitvi in okrepitvi dostojanstva, vsakega posameznika in naroda kot celote. Vse to še ne pomeni konca krize, definitivno pa pomeni začetek njenega konca. Zato vam na koncu pravim: mi sami bomo ustvarili razmere, da bosta praznika nacionalnega in socialnega osvobajanja znova dobila sijaj, kot si ga zaslužita. Mi vsi si to zaslužimo. Zaradi nas in zaradi naših otrok. Mi smo to sposobni doseči. Uspeli bomo.