Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor bo na posebni slovesnosti vročil državna odlikovanja zlati red za zasluge, red za zasluge in medaljo za zasluge

Ljubljana, 17. 11. 2014 | napovednik

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor bo v ponedeljek, 17. novembra 2014, ob 11. uri na posebni slovesnosti vročil odlikovanja:

zlati red za zasluge akademiku dr. Alojzu Rebuli
za izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture in slovenstva v zamejstvu ob 90. obletnici,

red za zasluge prof. Doris Debenjak, prof. dr. Božidarju Debenjaku in Primožu Debenjaku, dipl. inž.
za slovenski prevod Slave vojvodine Kranjske,

medaljo za zasluge Mihaelu Verbiču
za življenjsko delo kot športnemu delavcu, organizatorju plesne rekreacije in tekmovanj, kot plesnemu funkcionarju in tekmovalcu

in

medaljo za zasluge javnemu zavodu Akademska in raziskovalna mreža Slovenije – Arnes
za zasluge pri razvoju in uvajanju novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij v Sloveniji.


FOTOTERMIN

LOKACIJA: Velika dvorana Predsedniške palače, Prešernova 8, Ljubljana


Utemeljitve:

Za izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture in slovenstva v zamejstvu ob 90. obletnici prejme akademik dr. Alojz Rebula zlati red za zasluge.

Akademik dr. Alojz Rebula, pisatelj, dramaturg, prevajalec in iskriv mislec je s svojim bogatim ustvarjalnim opusom ena najpomembnejših sodobnih slovenskih literarnih osebnosti.
Profesor latinščine in grščine, ki je vse do svoje upokojitve poučeval na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem, je diplomiral iz klasične filologije leta 1949 na Univerzi v Ljubljani, leta 1960 pa doktoriral v Rimu z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih.
Rodil se je v zamejstvu, v Šempolaju pri Nabrežini, kjer je obiskoval italijanske šole in se slovenščine učil kot tujega jezika. Kljub dvojezičnosti je ostajal neomajno zvest materinščini. Nikdar ni prišel v skušnjavo, da bi materinščino opustil za vplivnejšo italijanščino. Domača beseda je življenju dajala vrednost. Slovenščino je čutil kot svež, neobremenjen jezik, v njej je razkrival poštenost do bivanja in življenja. Njeno veličino je prepoznaval v opusih velikanov slovenske besede in jo potrjeval s svojimi deli. Kot pripadnik manjšine je bil ponosen na svojo slovensko identiteto. Še danes je prepričan, da je prihodnost Slovencev odvisna od narodne zavesti. Narodne, ne strankarske.
Dr. Rebule pa nista zaznamovala le zamejsko in slovensko okolje. Tudi ne zgolj evropsko. S svojimi literarnimi premišljanji o eksistencialnih vprašanjih posameznika in širše skupnosti vstopa v planetarna razsežja, ki jih plemenitijo njegova razgledanost, svetovljanstvo, globoka duhovnost, predvsem pa pripadnost slovenstvu in krščanstvu. Pri obravnavi vprašanj preteklega in sedanjega sveta se poglablja v stiske posameznikov in naroda, hkrati pa razpira vprašanja dobrega in zla. Lotil se je tudi politično občutljivih tem, kot so povojni poboji in pritiski nosilcev totalitarnih oblasti na primorske duhovnike.
Njegov pisateljski opus obsega romane, črtice, novele ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo. Zelo dejaven je dr. Rebula tudi v publicistiki. Še vedno redno objavlja prispevke v tedniku Družina. Tudi njegovi knjigi govorov in esejistike dokazujeta živo zanimanje dr. Rebule za najodmevnejša nacionalna, idejna in družbena vprašanja današnjega časa.


Za slovenski prevod Slave vojvodine Kranjske prejmejo prof. Doris Debenjak (posthumno), prof. dr. Božidar Debenjak in Primož Debenjak, dipl. inž. red za zasluge.

Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja je delo prelomnega nacionalnega pomena in poseben dragulj v nacionalni kulturni dediščini. Je vodilno delo slovenske historiografije in neprecenljiv vir vsakovrstnih podatkov. V njej najdemo opise slovenskih mest, trgov, gradov in samostanov, ljudskih in verskih običajev, naravnih znamenitosti, zgodovino dežele in pomembnejših rodbin ter mnogo drugega. Zato še danes velja za neponovljivo »enciklopedijo Slovenije«. Bila je in ostaja eden od temeljnih kamnov oblikovanja naše narodne skupnosti. Prav po Valvasorjevi zaslugi ima dežela Kranjska enega najboljših tovrstnih zapisov med vsemi evropskimi deželami.
S prevodom tega monumentalnega dela je družina Debenjak Slovencem prvič v celoti razkrila veličino Valvasorjevega dela in nam odkrila zaklad, ki ga bodo lahko osvetljevale, tolmačile in ustrezno uporabljale še mnoge prihodnje generacije.
Slovenski prevod smo dobili po dolgih stoletjih. Prevajalci prof. Doris Debenjak, prof. dr. Božidar Debenjak in Primož Debenjak so se spoprijeli z mnogimi zelo zahtevnimi izzivi, med katerimi sta tudi gotica in nemščina vsebinsko zelo bogatega in raznorodnega polihistorskega dela iz 17. stoletja. Med stroko je delo veljalo za neprevedljivo, saj so vsi dosedanji poskusi prevodov ostali le poskusi. Debenjaki pa prevoda niso le dokončali, ampak so Slavo vojvodine Kranjske uspeli prevesti v sodoben slovenski jezik, pri tem pa ohraniti patino takratnega časa. Ob doslednem upoštevanju pravil tako leposlovnega kot znanstveno-tehničnega prevajanja so uspeli v prevod preslikati utrip življenja 17. stoletja. Za kakovosten prevod pa so morali opraviti tudi marsikatero raziskovalno nalogo, mnoga poizvedovanja, iskanja in preverjanja ter na koncu prevod tudi poenotiti tako, da se besedilo bere, kot bi ga prevajal en sam prevajalec.
Družina Debenjak je s tem prevodom opravila za slovensko kulturo neprecenljivo delo. Slava vojvodine Kranjske je tudi eden od redkih primerov spojitve vrhunskega avtorja in vrhunskega avtorskega dela z vrhunskim strokovnim prevodom.

Za življenjsko delo kot športni delavec, organizator plesne rekreacije in tekmovanj, kot plesni funkcionar in tekmovalec prejme Mihael Verbič medaljo za zasluge.

Mihael Verbič je svojo pot aktivnega športnega plesalca začel leta 1952 pri mojstru Adolfu Jenku, končal pa jo je kot jugoslovanski državni podprvak v standardnih plesih oktobra 1957. A je ples ostal njegovo življenje, njegova ljubezen in strast. Neumorno je deloval v Plesni zvezi Slovenije in kot plesni delavec in funkcionar širil svoje veselje do plesa, plesno znanje in kulturo med Slovenci. Skoraj deset let je bil sekretar Plesne zveze Slovenije, postal njen predsednik, deloval v mednarodnih plesnih organizacijah. Bil je tudi član predsedstva Svetovne plesne zveze, prek katere je na področju plesa uspešno brisal politično delitev Evrope na Zahod in Vzhod. Postal je prvi organizator mednarodnih plesnih tekmovanj Evropa pleše v Sloveniji, tekmovanj, ki so svoj naziv pri svetovni plesni zvezi pridobila prav po zaslugi plesnega zanesenjaka Mihaela Verbiča.
Danes je Mihael Verbič častni predsednik Ljubljanskega plesnega kluba, ki ga je dolga leta vodil kot predsednik. Začetki kluba segajo v obdobje Ljubljanskega plesnega krožka, ustanovljenega leta 1952 pod vodstvom Adolfa Jenka, nestorja družabnega in športnega plesa v Sloveniji. Kot veliki plesni navdušenci, ki ples povezujejo tudi z družabnostjo, rekreacijo, vitalnostjo, so ob štirideseti obletnici klub ponovno oživili in odprli prostor za utrjevanje plesne kulture tudi starejši generaciji.
Ples ni le umetnost giba, ni le zibanje po ritmu, niti ni le rekreacija, ve povedati Mihael Verbič. Je vse to in več. Je harmonija telesa in duha, umetnosti in čustvovanj, druženja in izražanja, je življenjska energija. V tem duhu je Mihael Verbič tudi deloval in deluje še danes. Tudi zaradi njega je Slovenija prava mala velesila na področju plesa. Za ples je navdušil mnoge generacije, odpiral priložnosti za uveljavitev številnim mladim ambicioznim tekmovalnim plesalcem, učil učitelje in odstiral nove plesne horizonte plešoči Sloveniji.
Mihaelu Verbiču so za njegovo predano delo priznanje izrekla tudi stanovska združenja. Prejel je priznanje za življenjsko delo, ki mu ga je podelila Plesna zveza Slovenije, in Jenkovo priznanje, ki ga je prejel od Združenja plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev.

Za zasluge pri razvoju in uvajanju novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij v Sloveniji prejme javni zavod Akademska in raziskovalna mreža Slovenije – Arnes medaljo za zasluge.

Javni zavod Arnes že več kot dvajset let slovenskim organizacijam s področja izobraževanja, raziskovanja, kulture in knjižničarstva zagotavlja vrhunske omrežne računalniške storitve. Povezuje jih med seboj in v svetovno akademsko omrežje. Njegove sodelavke in sodelavci delujejo v vseh relevantnih evropskih telesih, projektih in delovnih skupinah ter razvijajo nove internetne storitve, s katerimi se slovenska akademska omrežna infrastruktura enakopravno meri z najboljšimi v Evropi in svetu.
Obseg in razsežnosti delovanja Arnesa ponazarjajo podatki, da je v njegovo visokozmogljivo optično hrbtenico priključenih čez 1100 slovenskih raziskovalnih in izobraževalnih ustanov, ki so prek evropske hrbtenice polno povezane s sedemindvajsetimi nacionalnimi omrežji, prek njih pa z vsemi celinami sveta. Poleg tega Arnes v svoje omrežje vpeljuje množico uporabniških sistemov. V okviru Arnesa deluje tudi center za koordinacijo varnostnih incidentov, ki je prav tako vpet v relevantne mednarodne mreže.
V Sloveniji se je razvoj internetnih storitev začel prav z Arnesom. Skupina njegovih raziskovalcev je že pred ustanovitvijo javnega zavoda, takrat še v okviru Instituta »Jožef Stefan«, zagotavljala računalniško in komunikacijsko infrastrukturo za stik s svetovno raziskovalno javnostjo, ki jo je seznanjala tudi z dejstvi ob agresiji na Slovenijo. Po ustanovitvi zavoda pa se je prav po zaslugi Arnesa Slovenija zelo zgodaj, tako rekoč med prvimi, priključila tistim državam, ki so razvijale in širile medmrežne povezave akademskih in izobraževalnih okolij, od tam pa tudi gospodarstva, javne uprave, medijev in drugih. Arnes je vseskozi v stiku z najnovejšim tehnološkim razvojem, osrednjo vlogo pa ima tudi pri zagotavljanju internetne varnosti.
S svojo vizijo, ustvarjalnostjo, velikimi napori, pa tudi s trmo je Arnesova ekipa slovenski akademski sferi zagotovila vrhunsko orodje za njeno delovanje, Sloveniji pa dovolj hiter prehod v informacijsko družbo, ki temelji na dostopnosti informacij vseh vrst in oblik.