Govor predsednika republike na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta

Ljubljana, 23. 1. 2015 | sporočila za javnost, govori

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta
Brdo pri Kranju, 23. januar 2015


Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in gospa Tanja Pečar sta gostila sprejem za diplomatski zbor ob pričetku novega leta
Foto: Daniel Novakovič/STA


Velja govorjena beseda.

SLOVENSKA ZUNANJA POLITIKA BO INSTRUMENT MIRU, PRIJATELJSTVA IN VSESTRANSKEGA SODELOVANJA Z VSEMI NARODI IN DRŽAVAMI

Spoštovani doajen diplomatskega zbora,
ekscelence,

sprejmite, tudi po tej poti, vnovične najboljše želje za leto, ki se je že začelo. Vsem narodom in državam, ki jih predstavljate, želimo miru, svobode in napredka. V imenu svoje države v tem smislu poudarjam odločno in iskreno privrženost poglobitvi našega prijateljstva in sodelovanja.

Ekscelence,

ob tej priložnosti bi rad spregovoril o treh zadevah. O Sloveniji, o Evropski uniji ter o vprašanju miru in varnosti.


I.

Najprej o Sloveniji. Bistveno je, da gospodarsko okreva. V zadnjih kvartalih dosega eno najvišjih stopenj gospodarske rasti med članicami Evropske unije. Če bo tudi odpiranja novih delovnih mest več od njihovega ukinjanja, bomo končno lahko razglasili konec krize.
V zadnjih petih letih Slovenija nikoli ni imela take možnosti, da to doseže, kot prav v tem letu. Pogoj za to je, da vlada izvede nekaj ključnih strukturnih sprememb. Samo tako bo gospodarsko in socialno okrevanje krepkejše in trajnejše.

Glede tega ima Slovenija lastne izkušnje. V letu 2010 se je v deželo vrnila gospodarska rast po dramatičnem padcu ob začetku gospodarske krize v letu 2009. Toda leta 2011 je znova zdrsnila v recesijo zaradi zavrnitve nekaterih reform, padca vlade in politične nestabilnosti. V tem smislu ugibanj o tem, kaj moramo sami storiti za izhod iz krize, ni. Vemo.

Zdaj gre torej za našo odgovornost, da z vsem razpoložljivim znanjem, izkušnjami, političnim voditeljstvom in negovanjem sodelovanja to tudi uresničimo. Kot predsednik republike temu spoštovanemu diplomatskemu zboru zagotavljam, da sem pripravljen po svojih najboljših močeh pripomoči k oblikovanju naklonjenega družbenega razpoloženja za dogovor in izvedbo teh sprememb.

Toda tudi ob tej priložnosti moram znova poudariti, kot sem bil to storil v novoletni poslanici ter v govorih pred njo in po njej. Odločilnega pomena bo strpnost v vseh pogledih. Gre za odločilno vprašanje, ali bo zmagalo v Sloveniji tisto, kar nam je skupnega, ali tisto, kar nas ločuje. Gre za zmagovalno miselnost, da je mogoče s skupnimi močmi doseči nemogoče.

V tem smislu se še enkrat zavzemam za miselno prenovo. Slovenija lahko uspe samo kot vključujoča družba, ki zna spoštljivo živeti z razlikami. Vprašanje strpnosti ni pomembno samo za Slovenijo, mnogi med vami bodo videli v mojih besedah tudi izzive lastnih držav in družb.

Naša domovina je dovolj velika za vse, ne glede na razlike med nami, če se spoštujemo in vključujemo. Kot predsednik republike temu spoštovanemu diplomatskemu zboru zagotavljam, da bom storil vse za okrepitev sprave, spoštovanja in strpnosti v vseh pogledih. Glede tega se v celoti zavedam predsodkov, vendar jih štejem za premagljive in zrem glede tega najbolj odločilnega vprašanja v prihodnost s pogumom in optimizmom.

Smoter celotnega projekta modernizacije naše države je v tem, da smo aktivni del najnaprednejših intelektualnih, znanstvenih, tehnoloških, gospodarskih in socialno angažiranih prizadevanj v Evropi in svetu. To podčrtujem zato, ker se vseskozi zavedamo pomena naše vpetosti v svet. Razvita Slovenija je lahko edinole v svet odprta Slovenija.

Ta svet ni črno-bel in samo dober. Tudi zahodna civilizacija, ki ji Slovenija pripada, ne. Ta svet lahko poskušamo skupaj z drugimi narediti boljšega, pravičnejšega, ne moremo pa iz njega izstopiti. To omenjam tudi zaradi aktualnih razmišljanj o slabostih in krepostih globalnega kapitalizma. Zlasti glede privatizacije.

Moje stališče je naslednje. V sodobni ekonomiji se izkazuje, da sta lastnina in njeno upravljanje skoraj enako pomembni. Toda zasebna pobuda kljub potrebi po regulaciji in aktivni vlogi države ostaja paradigmatskega pomena. Zavoljo tega privatizacijo podpiram. Menim, da je nujno, da država določi strateške naložbe, ki jih želi obdržati v državni lasti, vse ostalo pa naj bo predmet preudarne strategije privatizacije.

Glede slovenske evropske in zunanje politike v letošnjem letu kljub nedavni spremembi oblasti ne gre pričakovati sprememb usmeritve zunanje politike. Tako zavoljo izjav nove vlade kot opozicije je mogoče upravičeno domnevati, da bo posodobitev strateških dokumentov dosežena z relativno visoko stopnjo soglasja. Državni zbor bo sprejel resolucijo, vlada pa strategijo. Slovenija je in bo zavezana vrednotam, ki jo povezujejo v Evropsko unijo, NATO in OECD. Ni dvoma, da bo zlasti v aktualnih okoliščinah aktivna privrženka vseh pobud, ki bodo krepile mednarodni mir in varnost.

Slovenija ima in želi ohraniti ter poglobiti prijateljske odnose z vsemi narodi in državami. Z nobeno državo nima nerešenega kakšnega težkega odprtega vprašanja. Slovenska evropska in zunanja politika bo instrument miru, prijateljstva in vsestranskega sodelovanja z vsemi narodi in državami.

Tako kot velika večina drugih držav bo tudi moja veliko pozornost posvetila dobremu sosedstvu, poglobitvi zaupanja in sodelovanja z državami v obeh osrednjih integracijah, Evropski uniji in NATU, odnosom s strateškimi partnerji, prizadevali pa si bomo za poglobitev odnosov tudi s tistimi državami, ki so bile doslej zaradi teh ali onih objektivnih razlogov dlje od naše politične in gospodarske pozornosti.

Kolikor se torej danes in v prihodnje zastavljajo ultimativna vprašanja glede zunanjepolitičnih in varnostnih ravnanj Slovenije, je treba vedno znova upoštevati dejstvo, da je Slovenija aktivni del Evropske unije in zveze NATO.


II.

Ekscelence,

druga stvar, o kateri želim spregovoriti, zadeva našo širšo domovino, Evropsko unijo. Domišljam si, da poznate mojo veliko osebno privrženost evropski ideji ter njeni vsestranski okrepitvi in poglobitvi, tudi institucionalni. Bolj kot kadar koli prej sem trdno prepričan, da je Evropska unija sama po sebi branik miru in varnosti njenih članic. Prav zato z zaskrbljenostjo opažam, da se zaradi mnogih razočaranj med Evropejci krepita ravnodušnost ali celo nasprotovanje tej veliki ideji. V najvitalnejšem interesu Slovenije je, da Evropska unija napreduje politično, gospodarsko in socialno v najširšem pomenu te besede.

Kot predsednik republike si bom zelo prizadeval, da bodo slovenski narod, vse državljanke in državljani razumeli Evropsko unijo kot čudovito priložnost za prihodnost. Ta prizadevanja bodo toliko bolj prepričljiva, kolikor bolj se bo Evropska unija kot celota izvila iz krize in spodbudila nov razvojni zagon. Ugotoviti moramo, da Evropska unija v tem hipu v globalnem svetu žal prej sodi med poraženke kot zmagovalke zadnje finančne krize.

Slovenija zato z velikim upanjem gleda na prizadevanja nove Evropske komisije in novega parlamenta za ambicioznejši in uspešen načrt vsestranskega okrevanja. Slovenija je del tega, želi in mora biti aktivni del teh prizadevanj. V vsakem primeru je po mojem mnenju za Slovenijo pomembno, da si dejavno prizadeva za članstvo v najbolj povezanem delu EU »skoraj za vsako ceno«.

Menim, da je ohranitev in poglobitev notranje kohezivnosti predpogoj prizadevanj za gospodarsko obnovo in umestitev med najbolj konkurenčna gospodarstva na globalnem trgu. Tudi v Evropski uniji sta splošno razpoloženje med ljudmi in sposobnost institucij, da opravičijo njihova visoka pričakovanja, neposredno prepletena. V tem smislu je treba zelo modro in občutljivo paziti, da vidimo celoto izzivov, hkrati pa smo sposobni dati tudi dogovore glede osredotočanja na poglavitna vprašanja.

Hočem reči, da nam prizadevanja za večjo konkurenčnost evropskega gospodarstva na koncu ne bodo nič pomagala, če bi odpovedala naša pozornost pri stvareh, ki zadevajo strpnost in sožitje znotraj narodov in med njimi. Usoda nam je pač namenila, da nosimo odgovornost za soočanje s težkimi protislovji in izzivi sodobnega časa. Glede tega nas tudi na ravni Evropske unije ne sme biti strah, temveč moramo pokazati največjo mero pripravljenosti za iskanje najboljših rešitev v korist skoraj pol milijarde naših ljudi. Slovenija glede tega svojo vlogo razume in sprejema.

III.


Ekscelence,

tretja in zadnja stvar, o kateri želim spregovoriti, sta mir in varnost. Sprva sem pri pripravi tega govora nameraval s to temo sploh začeti. Vendar se za to nisem odločil, ker nočem prispevati h krepitvi občutka tesnobe in zaskrbljenosti glede tega vprašanja. Strah je slab sopotnik prizadevanj za mir. Pravi zaveznik miru je zavedanje, da ni samoumeven in da si je treba zanj iskreno in trajno prizadevati. Slovenija daje zagotovitvi, ohranitvi in okrepitvi mednarodnega miru in varnosti, zlasti v teh časih, v evropski in zunanji politiki osrednji pomen.

Osebno menim, da sta svetovni mir in varnost danes v slabši kondiciji kot včeraj. Če je ta ocena točna in ne zgolj prehodna, je nastopil čas, ko bo treba temu vprašanju posvetiti veliko več politične in vse druge pozornosti, kot smo jo vložili v to od padca berlinskega zidu naprej. Problem je, ker so vzroki za take razmere večplastni, protislovja sodobnega sveta pa izjemno zapletena.

Ne gre samo za geopolitiko. Ta je sicer konstanten razlog in merilo trdnosti miru, toda zlasti v sodobni mednarodni skupnosti pride do izraza šele na valu drugih mnogo bolj temeljnih problemov. Znašli smo se v položaju, ko bogastvo 1 odstotka svetovnega prebivalstva znaša toliko, kolikor bogastvo oziroma revščina vseh preostalih 99 odstotkov. To je v bistvu tragičen in dramatičen kazalec. Že v lanskem govoru sem ocenil socialne razlike kot najbolj vnetljivo sredstvo za spore in upore. Letos lahko ugotovim, da smo šli glede tega samo iz slabega na slabše.

Občutki izključenosti, neenakosti in ponižanosti so humus dopustnosti za prevratniške vzgibe. Ti so lahko ideološke, verske ali vsake druge narave. Dodatna težava takih okoliščin je, da niso hitro rešljive. Toda to nas ne sme odvrniti od tega, da ne bi vztrajali pri vseh tistih že začetih projektih Organizacije združenih narodov in drugih institucij v mednarodni skupnosti ter zasnovi novih, ki se spopadajo s temi kolosalnimi problemi.

Samo na kratek, res zelo kratek čas, je mogoče omejiti terorizem ali druge pogubne fenomene z večjim nadzorom ali represijo. Na dolgi rok pa bomo ohranili mednarodni mir samo z odpravljanjem temeljnih in dejanskih razlogov za močne in celo prevladujoče občutke izgube dostojanstva posameznika ali celih skupnosti, narodnih, verskih ali drugih.

Ohranitev mednarodnega miru in varnosti je naša naloga številka ena, ki smo jo dolžni odločno in modro opraviti tudi v imenu naših otrok in vnukov.

Ekscelence,

prosim, prenesite na začetku letošnjega leta še enkrat moje najboljše želje suverenom vaših držav z iskrenim upanjem v krepitev našega medsebojnega zaupanja in sodelovanja v korist ljudi, ki jih predstavljamo.