Predsednik republike Borut Pahor na svečanosti ob 300. obletnici Tolminskega punta "Nabrusimo kose"

Tolmin, 24. 3. 2013 | govori

Spoštovani,

Tolminski punt pred 300 leti je bil zadnji v vrsti uporov, ki so četrt tisočletja pretresali našo deželo in širše. Sprva so se razočarani in jezni kmetje postavili zgolj proti razvajeni fevdalni gosposki, potem pa proti sami državi in cesarju. Geslo upornikov, ki je bilo s slovenskimi besedami odtisnjeno na nemškem letaku »leukup, leukup, uboga gmaina« je oblast zadušila. Tri leta kasneje so Ivana Gradnika in drugih deset vodij upora izpostavili surovemu mučenju in smrti.

Zdelo se je, da je krivica za vekomaj premagala pravico. Toda, kot vselej, le začasno. Tolminski kmečki punt je bil zadnji v vrsti velikih kmečkih uporov na Slovenskem, saj so mu kasneje sledile pomembne reforme Marije Terezije in Jožefa II. Vsaj deloma se je svet izkoriščanega in brezpravnega kmeta zavrtel v boljše čase. Punt ni bil zaman. Upor je dobil svoje zadoščenje. Postal bo pomembna značajska lastnost Slovencev, ki so se začeli nacionalno osveščati. Zaradi tega smo Slovenci stali in obstali. Tako je bilo, tako je in, upajmo, tako tudi za vekomaj bo.

Zgodovino človeštva bi lahko vsaj pogojno označili tudi kot zgodovino izkoriščanja enega človeka po drugem. Hkrati s tem pa lahko opazujemo tudi zgodovino socialnega osvobajanja. Praviloma vselej, ko izkoriščanje, nepravičnost in neenakost dobijo take razsežnosti, da ogrozijo dostojanstvo ali celo eksistenco ranljive večine proti privilegirani manjšini so upori neizogibni. Družba je vržena iz moralnih tečajev. Znova se lahko ustvarjalno razživi le, če so izkoriščanje, nepravičnost in neenakost postavljeni v vsaj približno sprejemljiva razmerja.

V tem smislu je treba in je mogoče najti nekatere vzporednice med uporništvom pred 300 leti in današnjim časom. Največja gospodarska kriza po II. Svetovni vojni ima poleg uničujočih finančnih, ekonomskih in socialnih razsežnosti tudi moralen, etičen vidik. Velika večina ljudi, tudi v naši državi, se čuti prikrajšane. Ne gre samo za to, da se znižuje življenjski standard. Gre še boj za občutek jeze, obupa in nemoči, da to ne prizadeva vseh v enaki meri. To je najbolj pomemben element nezadovoljstva ljudi, ki ga je treba zelo tankočutno razumeti.

Ko se torej soočamo s sedanjo krizo, si moramo najprej in predvsem prizadevati, da se breme za izhod iz nje pravično porazdeli. Vsak občutek, da kdo živi mimo vseh moralnih in pravnih norm na račun drugega, krepi uporniškega duha. Nihče več naivno ne pričakuje, da je mogoče krizo premagati čez noč in v celoti. Povsem upravičeno pa sme vsakdo zahtevati, da ne bo žrtev te krize na račun privilegiranega preživetja drugega.

Če tega nismo tako razumeli prvi dan krize, dobro razumemo danes. Odgovornost vseh, ki imamo več ekonomske in politične moči je, da ne delamo v lastno korist, temveč v skupno korist. Dejstvo in občutek velike večine ljudi, da bo vsaj praviloma res tako, bo prvi znanilec izhoda iz krize. Pri tem pa je treba vedeti še, da se potrpljenje zmanjšuje in da je potrebno prepričljivo ukrepati zdaj.

Izkaže se, da torej ne gre zgolj ali celo samo za paket gospodarskih in socialnih ukrepov, temveč najprej in predvsem za uveljavitev pravne države. Kolikor je občutek nepravičnosti odločilnega pomena za jezo, ravnodušnost ali celo upor ljudi, je zaupanje v pravično ukrepanje odločilnega pomena za prenašanje bremen krize in krepitev vere v boljšo prihodnost.

Krizo bomo premagali. Svojim otrokom vendarle ne moremo zapustiti slabše dediščine od tiste, ki smo jo prejeli od svojih staršev. To je naša skupna odgovornost. Krizo bomo premagali, ker bomo v prihodnje sposobni oblikovati vizijo nove prihodnosti Slovenije in njene vpetosti v novo Evropo. Krizo bomo premagali, ker bodo dobre prakse premagale slabe prakse, ker bosta plemenitost in solidarnost naših ljudi premagali sebičnost in ozkosrčnost. Krizo bomo premagali, ker se že začenjamo drugače obnašati; bolj smo dovzetni za drugega.

Krizo bomo premagali, ker nas tako ali drugače navdihuje uporniški duh in neka neodtujljiva, mestoma sicer naivna zaverovanost, da na koncu vedno zmaga dobro in da če še ni dobro pomeni samo, da še ni konec. Bolj sem med vami vsepovsod po Sloveniji, bolj pod površino obupa zaznavam znamenja upanja. Upanje pa ne umira zadnje, temveč je prvi pogoj, da se v nas kot posameznikih in nas kot skupnosti zbudijo najbolj odlične značajske lastnosti in da z združenimi močmi premagamo tisto, kar nas muči in omejuje. V Sloveniji je preveč talenta, znanja, pridnosti in poštenosti, da bi klonili pred sebičnostjo in brezbrižnostjo. Krizo bomo premagali, ker smo boljši od nje.