Predsednik republike Borut Pahor za STA: Ključno je, da arbitražno sodišče nadaljuje delo

Ljubljana, 19. 8. 2015 | intervjuji

Predsednik republike Borut Pahor je za STA v prvem intervjuju po izbruhu afere Pirangate pojasnil, da je za Slovenijo ključno, da arbitražno sodišče nadaljuje delo in ga konča s sodbo. Kot je poudaril, arbitražni sporazum, ki je bil registriran pri ZN kot mednarodna pogodba, kljub odločitvi hrvaške vlade in sabora za odstop od dogovora velja.

Odnose med Slovenijo in Hrvaško je v zadnjih tednih močno zaznamoval zaplet z arbitražnim sporazumom. Kaj je v tem trenutku najpomembnejše za Slovenijo?

Za Slovenijo je najbolj pomembno, da arbitražno sodišče določi mejo med državama. Menil sem, da je to važno tudi za sosednjo Hrvaško. Odločitev sabora in hrvaške vlade, da začne s postopkom odstopa od veljavne mednarodne pogodbe, mi zastavlja legitimno vprašanje, ali je Hrvaška podpisala in ratificirala arbitražni sporazum tudi zato, da se uredi vprašanje meje, ali zlasti zato, da postane članica Evropske unije. No, ta arbitražni sporazum, ki je bil 25. maja 2011 registriran v ZN kot mednarodna pogodba, velja.

Kako v tej luči ocenjujete odločitve Slovenije?

Slovenija sprejema vse potrebne odločitve, da bi lahko arbitražno sodišče neodvisno in nepristransko sprejelo sodbo o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško. Slovenija je takoj po domnevni neprimerni komunikaciji med agentko in arbitrom ravnala v skladu s sporazumom. Odločitev sabora in hrvaške vlade za začetek postopka za odstop od arbitražnega sporazuma je v tem smislu popolnoma nesorazmeren ukrep na poročanje srbskega in hrvaškega tiska o domnevni komunikaciji med slovensko agentko in arbitrom. Ta nesorazmernost v ukrepanju hrvaške strani daje misliti. Vendar je v tem trenutku zame in za državo bistveno, da arbitražni tribunal nadaljuje z delom in ga konča s sodbo. Zdaj je pomembno, da imamo jasno prednostno listo strateških ciljev in da jih korak za korakom dosežemo.

Ali bodo ohlajeni odnosi med Ljubljano in Zagrebom vplivali na odnose na predsedniški ravni?

S predsednico in kolegico Grabar-Kitarović se utegnem srečati v naslednjih štirinajstih dneh. Vsaj tak je bil najin načrt. Osebno ne vidim razlogov, da bi ga spreminjal in upam, da ga tudi hrvaška kolegica ne bo. Vsaj zame je bistveno, da arbitražni tribunal nadaljuje delo. Pomembno je, da se dinamika političnih stikov bistveno ne spremeni. Kar zadeva Slovenijo, zagotovo ne, dokler dela arbitražni tribunal. Do tedaj je namreč ohranjeno utemeljeno pričakovanje, da bo izreklo sodbo in določilo mejo.

Na skorajšnjih srečanjih s hrvaško kolegico zato pričakujem iskren in ploden pogovor. Moramo se pogovarjati naprej. In o vsem. Nenazadnje smo partnerji v EU in Natu. Poleg tega sva voditelja neformalnega procesa Brdo Brioni. Mislim, da bi bilo velikega pomena, da gre ta pobuda naprej. Morda je prispevala k urejanju nekaterih regionalnih vprašanj bolj, kot si to misli mednarodna javnost.

Kako pa ocenjujete izjavo hrvaške predsednice v nedavnem pogovoru za enega od hrvaških časnikov glede mejne problematike med državama?

Seveda je njena nedavna izjava za Večernji list zelo pritegnila mojo pozornost. Nisem želel takoj reagirati nanjo. Ne želim namreč, da smo dnevno priča izmenjavi različnih pogledov obeh strani, ki smo jo lahko opazovali in poslušali 18 let. Toda vseeno taka izjava, zlasti če jo izreče predsednica države, ne sme biti preslišana. Prvič je zanimiva zato, ker pravi, da "realno gledano, problem med Hrvaško in Slovenijo ne obstaja". Seveda obstaja, saj meja na morju nikoli ni bila določena in zato smo tudi sklenili sporazum, ki naj ga uredi, torej določi mejo. In drugič je veliko bolj pomemben zaključek predsednice Grabar-Kitarović, da "lahko Slovenci in njihove ladje brez problema prihajajo v Savudrijsko valo, Piranski zaliv kot ga imenujejo oni, lahko plujejo po hrvaškem morju do odprtega morja in jih pri tem nihče ne zaustavlja in nadzira". To pa je stališče, ki smo ga lahko s hrvaške strani slišali 18 let, vse do podpisa arbitražnega sporazuma. Zdaj, po njihovi odločitvi, ga slišimo spet. In ga je potrebno v celoti zavrniti, ker spet prejudicira mejo.

Kako to, da se je Hrvaška odločila za takšno potezo? Je ta pretirana?

Za lažje razumevanje, zakaj se je sosednja Hrvaška odločila za tako radikalen korak glede arbitražnega sporazuma, je pomembnih nekaj pojasnil. Prvič in najprej, člen 3b arbitražnega sporazuma nalaga sodišču, da "določi stik Slovenije z odprtim morjem". Pomembne so tudi druge stvari, toda ta je bistvena. Polemike, pogajanja in končen dogovor glede 3. člena sporazuma namreč ilustrirajo skoraj celoto težav pri sklepanju arbitražnega sporazuma. V prvem Rehnovem predlogu (Rehn I.) z dne 23. aprila 2009 je bila v predlogu 3. člena uporabljena angleška beseda "contact", v drugem Rehnovem predlogu (Rehn II.) z dne 15. junija 2009 pa beseda "junction". Pomenljivo je, da je hrvaški sabor 8. maja 2009 pohitel s sprejemom prvega Rehnovega predloga, ker so pogajalci že vedeli, da se pripravlja drugi. Ker drugi predlog, ki je vseboval besedo "junction" oziroma "stik", ni bil tedaj sprejemljiv za Hrvaško, so s sprejemom prvega predloga želeli doseči, da tako tudi ostane in da drugi predlog sploh ni bil več predlog obravnave. Uspelo nam je, da je komisija želela nadaljevati pogajanja tudi po sprejemu hrvaške odločitve v saboru. Ko je bil obema stranema 15. junija 2009 predlagan nov, drugi Rehnov predlog, se je Hrvaška 18. junija 2009 umaknila iz pogajanj. Tako je teden dni kasneje, natančneje 23. junija 2009, Rehn nemočno priznal, da je obupal nad pogajalskim procesom in obe strani pozval, naj problem rešita sami.

Kakšne so bile okoliščine sprejemanja arbitražnega sporazuma?

V javnosti je veliko napačnih razlag, da sta Hrvaška in Slovenija arbitražni sporazum dosegli pod pritiskom. Vraga sta ga. Prav nobenega pritiska ni bilo. Bila je boleča in skrajno zaskrbljujoča tišina. Ostali smo sami. In sami smo potem tudi dosegli okvirni dogovor. Začelo se je na dvorcu Trakošćan, zaključilo pa s podpisom v Stockholmu 4. novembra 2009. Bistveno za dosego sporazuma je bilo zaupanje. In to zato, ker je Slovenija pristala, da bo dvignila blokado glede hrvaških pogajanj, čeprav sporazum formalno še ni bil podpisan. Hrvaška pa je pristala na besedilo drugega Rehnovega predloga, s čimer je bil v bistvu z obeh strani narejen korak za podpis sporazuma.

No, ni samo in izključno odločilen samo člen 3b, čeprav je bistven. V drugem Rehnovem predlogu so bile za razliko od prve inačice med viri prava v 4. členu navedene "all relevant circumstances" oziroma "vse relevantne okoliščine". Slovenija ni izsiljevala hrvaškega vstopa v EU s točno določeno mejo. Zahtevala pa je, da se meja določi. Pristala je, da pride do razsodbe arbitražnega sodišča in določitve po formalnem vstopu Hrvaške v EU. In res je, da je v pogajanjih dosegla nalogo arbitražnemu sodišču, da določi stik. Taka pogodba je bila podpisana in ratificirana. V Sloveniji je bila sprejeta tudi na referendumu. Slovenci in Hrvati ne smemo pozabiti, da je bila odločitev v Sloveniji sprejeta na referendumu. To je veliko bolj pomembno, kot se zdi na prvi pogled.

Se vam zdi, da bi se morala Slovenija ostreje odzvati in braniti svoj položaj?

Seveda bi se lahko jaz osebno ali Slovenija odzivali tudi na druge izjave. Ocenili smo, da se razen pri bistvenih tega vzdržimo. Tako je Slovenija bolj ali manj spregledala neprimerno izjavo nekdanjega arbitra Vukasa, ki je utemeljil svoj odstop z razlago, "da je sodišče imelo namero Hrvaški vzeti del teritorialnega morja, proti čemur sem se najostreje upiral". Mislim, jasno je, da gre za neprimerno izjavo in v nasprotju s pravnim okvirjem za razsodbo arbitražnega sodišča. No, ostanimo pri bistvenem. Za Slovenijo je ključno, da arbitražno sodišče nadaljuje svoje delo in ga konča s sodbo.

Kakšna pa je po vaši oceni prihodnost odnosov med državama ob dejstvu, da so ti zdrknili na najnižjo točko po vstopu Hrvaške v EU?

Vedno bomo sosedje. Po moje je zelo pomembno, da imamo rešena vsa elementarna vprašanja, med katerimi je določitev meje nesporno najpomembnejše. Pomembno je v miru, kaj šele v zahtevnejših političnih, varnostnih in drugih okoliščinah. Ko smo sredi leta 2009 začeli z dvostranskimi pogajanji, ki so pripeljala do sklenitve arbitražnega sporazuma, ni šlo samo za hrvaško članstvo v EU in za določitev meje med državama, ampak je v generalnem smislu šlo za to, da se uredijo tista strateška vprašanja, katerih neurejenost bi lahko bistveno poslabšala politično in varnostno situacijo med državami in v regiji. To je treba imeti pred očmi še danes, čeprav so stvari veliko ugodnejše. Vendar veste, kako je - za izboljšanje odnosov se je treba zelo potruditi, za poslabšanje pa zelo malo. Glede na vse želim biti zmeren optimist.