Intervju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za portal "Skozi oči prekariata"

Ljubljana, 16. 5. 2017 | intervjuji

Borut Pahor: Prekarnost spreminja posameznike in jih marginalizira
Črt Poglajen, politični analitik, direktor Inštituta za študije prekariata (IŠP) in odgovorni urednik portala »Skozi oči prekariata«
http://www.spehnakruhu.com/politika/borut-pahor

Borut Pahor je predsednik Republike Slovenije. Je družboslovec in politik z eno od najbogatejših poklicnih poti pri nas. Z angažiranostjo je začel na gimnaziji v Novi Gorici, kjer je postal član mladinske organizacije ZSMS. Po diplomi na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo je od delegata Skupščine Republike Slovenije postopno napredoval do poslanca, predsednika Združene liste socialnih demokratov, predsednika Državnega zbora, poslanca Evropskega parlamenta, člana predsedstva Stranke evropskih socialistov in demokratov ter predsednika vlade, po volitvah 2011 pa do aktualnega predsednika republike. Njegov pogled na prekarnost nas je zanimal, ker je pomembne državne funkcije opravljal od leta 1990, pri tem pa bil v stiku tako s tranzicijo iz samoupravnega v večstrankarski, liberalni sistem kot s tranzicijo iz enega odnosa do dela v drugega.

Veliko ljudi opozarja, da je družba danes preveč tekmovalna in atomizirana ter da bi namesto obstoječe liberalno-tržne ekonomije morali vpeljati sistem, ki bi zagotovil novo družbeno pogodbo in enakomernejšo delitev premoženja. Da bi ustvarjanje dobička ne bilo samo sebi namen. Kako gledate na to?

Prevladujoča globalna ekonomska paradigma kaže znake utrujenosti in resnih protislovij. Celo Svetovni ekonomski forum v Davosu je pozval voditelje k potrebnim prilagoditvam in spremembam. Bolj kot kdajkoli prej je očitno, da so socialne neenakosti – znotraj držav in na globalni ravni – najresnejši dejavnik varnostnih tveganj. Naraščajoča in izrazita socialna neenakost je bržkone najbolj nevzdržen element načrta trajnostnega koncepta.

Katere vrednote bi v tem trenutku vi izpostavili kot ključne?

Človekovo dostojanstvo, ki ga utrjujejo ekonomske, socialne, kulturne in politične pravice, in pa solidarnost, ki naj – kot korektivni mehanizem – zmanjšuje posledice tekmovalnosti in atomizacije. Glede tekmovalnosti želim poudariti dvoje: najprej to, da nikogar ne bi rad stigmatiziral, in nadalje to, da je tudi za tekmovalnost treba vzgajati. Mladim ljudem na predavanjih vedno pravim, da je moja definicija uspeha dosežek, ki ni na račun drugega.

Pred dvema letoma ste ob prvem maju dejali, da je praznik dela aktualen in mora tak ostati, če želimo imeti enake možnosti vsi. Gospodarstvo v zadnjih treh letih okreva, delo pa je v čedalje bolj neugodnem položaju. Po statistikah SURS je že skoraj vsak drugi Slovenec zaposlen izven razmerja za nedoločen čas. Zakaj prihaja do tega? Kaj so glavni vzroki za to, da se delodajalci odločajo za manj stabilne oblike zaposlovanja?

Delo ima več razsežnosti. Ena od njih je, da z delom človek sebe lahko izpolni, se razvija in napreduje. Druga je, da pri delu vstopa v odnose z drugimi, ki ga bogatijo in mu prinašajo občutek pripadnosti neki ožji skupnosti, bodisi kolektivu bodisi poklicni skupini. Tretja je, da delo praviloma prinaša zaslužek, ki omogoča preživetje ali celo udobno življenje ter izpolnitev pričakovanj in želja. Če zaposlovalci to zagotovijo samo sebi, ne pa tudi iskalcem zaposlitve oziroma zaposlenim, imamo opravka z neenako in nepravično družbo.
Menim, da je treba najti ustrezno ravnotežje med prilagodljivostjo in svobodo, ki jo zase zahtevajo zaposlovalci, ter interesi šibkejše strani. Poleg sindikatov mora tukaj svojo nalogo opraviti tudi država. Zagotoviti mora ustrezno ureditev trga dela in učinkovit nadzor nad doslednostjo pri spoštovanju zakonodaje.

Kdaj se bo ta trend po vašem mnenju obrnil?

Ne tako kmalu.

Kako razumete pojem »prekarnost«?

Prekarnost je oblika dela, ki ima drugačne lastnosti od dela za nedoločen čas za polni delovnik, pa tudi od dela za določen čas. Za prekarnost je značilna negotovost z vseh vidikov. Negotov je obstoj dela pri istem delodajalcu. Vedno znova je treba iskati novo delo. Negotov je delovni čas – glede dnevne in tedenske razporeditve, pa tudi glede trajanja. Negotova so plačila za opravljeno delo, ki so praviloma nižja od plačil redno zaposlenim delavcem. Takšno delo ne prinaša pravic ne v odnosu do delodajalca ne v odnosu do države, zato je negotova tudi posameznikova socialna varnost. Prekarnost pomeni absolutno podrejenost delodajalcu. Negotovost na vseh področjih povzroča nenehen stres.

Franco Berardi – Bifo, znan italijanski mislec in aktivist, je novembra 2016 dejal, da je bil, ko smo prekarnost sprejeli kot okoliščino določenega dela delavstva, iz steklenice izpuščen duh in da se bo ta vrsta dela širila kot val, dokler ne bodo nestabilne prav vse oblike zaposlitve. Kako to komentirate?

Strinjam se. Spremenjene vrste dela, povezane z novimi tehnologijami in komunikacijskimi platformami, prinašajo nekatere elemente prekarnosti tudi v zaposlitvena razmerja za nedoločen in določen čas; zlasti glede razporeditve delovnega časa. Hkrati pa je vse več del povezanih s konkretnimi projekti, ki imajo omejeno trajanje, tako da je za delodajalca oziroma lastnika teh projektov prekarno delo z vseh vidikov prikladnejše in cenejše. Dvomim, da bo razvoj tekel v smeri odprave prekarnega dela brez temeljitih popravkov regulacije trga dela in regulacije socialnih pravic ter brez dobrega nadzora.

Profesor dr. Guy Standing kot ključno lastnost pripadnikov prekariata opredeljuje izgubo socialnih, kulturnih, ekonomskih in celo političnih pravic. Opozarja na to, da so se prekarci primorani spustiti na raven prosilcev in da so odvisni od obzirnosti birokratov in kapitala. Kakšen vpliv ima po vašem mnenju prekarnost na posameznika kot državljana?

Prekarnost spreminja posameznike in jih marginalizira. Ker se prekarci ne počutijo del neke skupnosti in živijo v popolni negotovosti, so vse bolj izolirani, izrinjeni iz nekaterih družbenih dogajanj, hkrati pa tudi slabo materialno in socialno oskrbljeni. To lahko povzroči popolno apatijo ali pa upor zoper vse, kar je zanje nedosegljivo. Precej verjetna se mi zdi teorija, da so v svojem nezadovoljstvu, odrinjenosti in jezi tudi vse bolj dovzetni in nekritični za različne radikalne poglede in gibanja.

O prekarcih ste pred kratkim govorili tudi vi. Na slavnostni podelitvi nagrad Gospodarske zbornice Slovenije marca letos ste dejali, da ostaja zaradi negotovosti pri zaposlovanju čedalje več ljudi družbeno odtujenih, obupanih in jeznih. S katerimi ukrepi bi bilo po vašem mnenju mogoče zajeziti prekarnost?

To lahko storijo le država in sindikati. Kot sem že dejal, država z drugačno regulacijo in bolj enakopravno obravnavo vseh oblik dela ter boljšim nadzorom. Bojim se, da je v pogojih prostega pretoka delovne sile pri tem kar precej omejena, če se tega ne bodo lotili tudi v drugih državah.

Državni sekretar Peter Pogačar je dejal, da bi bilo prekarcem smotrno zagotoviti njihovo mesto znotraj socialnega dialoga. Kako gledate na to? Ali jih je bolje uvesti kot četrtega socialnega partnerja ali je bolje, da delo zagovarja le en socialni partner?

Pomembno je, da nekdo v polnosti deluje za izboljšanje njihovega položaja pri urejanju trga dela in socialnih pravic. Mnogo bolj učinkovito bi bilo, da bi obstoječa sindikalna organizacija prevzela še to nalogo, če jo je sposobna izpeljati oziroma če je sposobna narediti tako pomemben razvojni korak. Glede na zdajšnje delovanje sindikatov bi bilo to bolje zato, ker bi morali oba dela obravnavati enakopravno in ne drugega proti drugemu, kar bi se lahko zgodilo, če bi imeli dvoje sindikatov. Vsekakor se bodo prekarci in sindikati morali o tem sami dogovoriti. Do takrat pa bi bilo prav, da jih zastopa država.

Kako bo četrta industrijska revolucija vplivala na odnos med delom in kapitalom? Se bodo dana neskladja poglabljala ali bo prišlo do nove družbene pogodbe? Če bo, do kakšne?

Po mojem mnenju bomo priča velikim spremembam tako pri potrebnih znanjih in kompetencah kot pri samih proizvodnih procesih. Tehnološki razvoj bo nedvomno izrinil nekatere poklice in izbrisal nekatere vrste delovnih mest. Težko je verjeti, da bo ustvaril približno enako število novih delovnih mest. Koncept polne zaposlenosti kljub velikim demografskim spremembam verjetno ne bo več uporaben. Zato pričakujem, da bo dolgoročno nujna nova družbena pogodba. Danes je s trenutnim vedenjem težko napovedati, kakšna bo. Najbrž bo prišlo do krajšanja delovnega časa, redefinicije plačanega dela in morda celo do neke oblike temeljnega državljanskega dohodka.

Kako bo razvoj vplival na politiko in na koncept državljanstva? Je večja verjetnost, da se bosta ob koncu 21. stoletja oblikovali država blagostanja in neka oblika neposredne demokracije, podkrepljena z novimi komunikacijskimi orodji, ali da bomo priča razvoju orwellovskega tipa družbe?

Vrniva se k začetku pogovora. Pričakujem opaznejše prilagoditve obstoječega ekonomskega vzorca ter s tem spodbujene spremembe organiziranja družb in držav. To bo bržkone vplivalo tudi na politični sistem liberalne demokracije. Vendar ne bi tvegal nekih določnejših napovedi. Vem pa, da je bolje stvari razvijati kot revolucionirati. Tako so namreč spremembe bolj predvidljive in obvladljive.