Intervju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za Večer

Ljubljana, 29. 12. 2018 | intervjuji

Intervju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za Večer: Za Slovenijo me trenutno manj skrbi. Borut Pahor, drugi mandat predsednik Republike Slovenije
Matija Stepišnik

Gospod predsednik, pogovarjava se tako rekoč na predvečer vstopa v novo leto. Smo v času, ko potegnemo črto pod leto, pri sebi in širše v družbi analiziramo, ocenjujemo, reflektiramo, se poglabljamo vase. O čem razmišljate vi kot predsednik? Ali kot državljan, človek?

"V slovenski politiki sem od prvih demokratičnih volitev. Domače in tuje razmere sem imel priložnost ocenjevati z različnih političnih položajev. V letu 2018 sem prvič prišel do ocene, da me bolj skrbijo razmere v mednarodnem okolju kot doma. Doslej sem menil, da je to okolje stabilno, predvidljivo in gre bolj za to, kako doma rešimo težave, da se bomo prilagodili. Težko je določiti pravo smer državne politike, ker so razmere v mednarodni skupnosti, tudi v naši neposredni soseščini, nepredvidljive. Poslabšale so se, manj je konstant."

Dobro, potem začniva pogovor v mednarodni areni ...


"Ampak ta ocena ima velik pomen za našo domačo in mednarodno politiko. Če je moja ocena točna, nas doma sili v to, da okrepimo vse atribute državnosti, od socialne, pravne državnosti, gospodarske suverenosti, politične, diplomatske moči, vključno s sistemi nacionalne varnosti. V zunanji politiki pa je še toliko bolj pomembno, da imamo trdna zavezništva in opore, ki bodo pomagale v nepredvidljivem svetu."

Nekoč je bila skoraj znamenita vaša novoletna želja, da bi bili radi spet srečni. Dovolite, da vas vprašamo, ali je za vami in Slovenijo srečno leto.


"Spomnim se te izjave (nasmeh), na tiskovni konferenci pred iztekom leta 2009, po mojem najtežjega leta v zgodovini Slovenije, v hudi gospodarski in socialni krizi smo bili, zdelo se je, da so se nam spodmaknila tla pod nogami, za mano je bilo breme usklajevanja socialnih in fiskalnih politik, reševanja slovensko-hrvaškega spora. Gotovo sem deloval zelo zaskrbljen, utrujen. Novinar me je vprašal, ali sem srečen. In sem odvrnil, da bi bil rad spet srečen. Bila je iskrena izjava. Tako kot danes z velikim veseljem opazujem to renesanso Slovenije. Morda je to malo pretirana, preveč vesela ocena, kot je bila desetletje nazaj preveč žalostna. Gotovo pa je, da se Slovenija vrača. Povlekla se je iz krize. Ne gre le za ugodne statistične socialne in gospodarske kazalce, tudi sicer je bolj odporna proti zunanjim tresljajem kot leta 2008. Povrnila si je ugled v mednarodni skupnosti, dosegli smo neko raven uspešnosti pri vodenju državnih zadev, kar nas sme navdajati s ponosom in samozavestjo, a tudi z dovolj samokritičnosti, da ne bi bili prehitro zadovoljni s premalo."

Predsedniškim volitvam, ki ste jih dobili, so sledile parlamentarne in lokalne. Kako se vam po vseh premikih izrisuje aktualna politična geografija Slovenije?


"Najprej bi rad rekel, da me veseli, da ima vlada, ki je prvič manjšinska, relativno visoko podporo javnosti. To je dober znak za potrebno politično stabilnost v prihodnjem letu in možnost, da bi se ta vlada pogumneje lotila nekaterih strukturnih prilagoditev, ki so nujne, da bi gospodarska rast postala trajnejša, socialna stabilnost močnejša, enako sistem varnosti, od vojske do policije. Vedno je predsednik lahko vesel, ko ima vlada podporo, to omogoča dovolj veliko mero političnega miru in krepkejše odločitve. Vem pa, da je to posledica odločitev, kjer je vlada, govorim o plačah v javnem sektorju, o dvigu minimalne plače, regresu za upokojence, predvsem dajala in ni jemala, kot je bila dolžna v letih denimo 2009 in 2010."

S temi potezami se ne strinjate?


"Se, se. Tako je prav. Po letih zategovanja pasu ni mogoče živeti tako naprej, to bi ogrozilo našo socialno enotnost in kohezivnost. Če razpade ta, razpade tudi politična. A vemo, da to ne bo šlo v nedogled. Šlo bo, dokler bo to spremljala tudi politika strukturnih prilagoditev, od obljubljenega zmanjševanja administrativnih ovir, izboljševanja poslovnega okolja, najavljena je davčna preobrazba, zdravstvena reforma. Ta je posebno pomembna. Če bomo v prihodnjem letu deležni teh ukrepov, potem lahko nanj gledamo z optimizmom.

Če pa se za trenutek vrnem še k rekapitulaciji aktualnega političnega trenutka, potem moram ugotoviti, da imamo poleg manjšinske vlade - kot država pri tem nimamo tradicije -, še situacijo, v kateri državo vodi stranka, ki je relativno manjša od tistih, ki so vladale doslej. Praviloma je bila glavna vladna stranka velika stranka. In to mogoče ni samo slabo, ima tudi dobre posledice, ker se mora toliko več pogovarjati z drugimi. Po trenutno precej dobrem pogledu na stvari pa ne smemo spregledati nečesa, kar sam vidim zaradi dela in položaja morda bolj izrazito kot širša javnost. Vendarle je bila ta vladna koalicija sestavljena bolj zaradi nasprotovanja zmagovalki volitev kot zaradi sodelovanja. Ta del bo še imel konsekvence v naslednjih letih."

Kakšne?


"Dve možnosti vidim. Ali bodo glavni predstavniki političnega življenja to pomembno dimenzijo spregledali in se bo vrnila kot bumerang. Ali pa bodo razumeli, da je prišlo do oblikovanja takšne vlade zaradi nasprotovanja neki drugi politiki in možni vladi, a je treba to stvar nekako rehabilitirati, če je to pravi izraz, oziroma reciva utrditi z večjo mero sodelovanja. Da sem zelo jasen."

Govoriva o Janši seveda, o opoziciji?


"Govoriva o sodelovanju med vsemi akterji, seveda pa tudi z opozicijo."

Kako s slabega pol leta distance gledate na svojo pozicijo, da bi bilo za Slovenijo boljše, da bi vlado sestavil relativni zmagovalec volitev Janša?


"To je moja splošna ocena, ki ni veljala le tedaj. Razlogov je več. To pri ljudeh utrdi občutek, da ima podpora zmagovalcu neki refleks, da torej ta sestavi vlado. Je največji, ima največjo legitimnost. To ni nepomembno, kar mislim še danes. A ni konec sveta, če se to ne zgodi. Ni se zgodilo prvič, tudi v naši tradiciji ne. Zdaj se ukvarjamo in delamo s to vlado. Z njo in gospodom Šarcem sodelujem korektno, enako kot sem z Janšo, Bratuškovo, Cerarjem."

Vas kolegi predsedniki kdaj vprašajo o osrednjem liku letošnjega političnega leta pri nas, komiku, igralcu, županu manjšega kraja, ki je postal premier? Se jim zdi nenavaden ta vzpon Marjana Šarca?


"Opažam splošen trend v pogovorih med predsedniki držav, ki je pomenljiv, če je moja ocena točna. Več kot 50 pogovorov z voditelji držav sem imel ob robu zasedanj OZN v New Yorku, na podnebni konferenci v Katovicah in ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. In kar opažam, je, da se vsi bolj ali manj ukvarjajo z lastnimi problemi. Surovo rečeno. Seveda smo deležni vljudnostih vprašanj, kako je v tvoji državi. A večino to zanima predvsem v luči ocenjevanja razmer pri njih doma. To vračanje v nacionalne okvire je treba opaziti. Deloma tudi s skrbjo."

Zdajšnjega premierja Šarca ste spoznali skozi predsedniško kampanjo, kjer je bil vaš tekmec. Je bila njegova največja prednost v zadnjih dveh letih, da sta ga veterana slovenske poosamosvojitvene politike, vi in Janez Janša, podcenila v njegovih sposobnostih? In da ljudje do njega niso imeli pričakovanj oziroma so bila le zelo nizka?


"V moji naravi je, da nikogar ne podcenjujem. Drugače ne bi devetkrat zapored zmagal na volitvah, ne bi zasedal vseh političnih položajev."

Devetkrat zapored?


"Devetkrat zapored, od 1990 na splošnih volitvah. Kot Borut Pahor na poslanskih volitvah, evropskih, predsedniških. To lahko doseže le nekdo, ki nikoli ne podcenjuje nikogar. Ta podatek slučajno poznam, ker ga je sin Luka nekaj potreboval. V politiki je treba biti tudi malo ponižen, ne pa ponižan. Vsak, ki vstopi v politično razpravo, si zasluži spoštovanje in poslušanje. Gospod Šarec ima zavidljivo pot in kariero in mu želim vse dobro. Njegov uspeh bo tudi moj uspeh in naš uspeh."

Odnos predsednik republike-premier je tudi v luči rivalstva na predsedniških volitvah napet? Pri kadrovanjih nimate ravno podpore LMŠ, premier Šarec vas je pred kratkim, po moji oceni po nepotrebnem, kar iz Bruslja kritiziral zaradi sprejema katalonskega predsednika Torre.


"Od prvega dne slovenske državnosti je bilo na tej relaciji nekaj napetosti. Morda v mojem času s sedanjimi premierji v bistvu še najmanj. Ker se temu izmikam, ker sem takšne narave. Hvala bogu, imam toliko izkušenj, če bi ti spori postali javni, bi bili prestižne narave, kar pa ljudje zavračajo. Menijo, da so breme v politiki, ki jim nič ne koristi. Kar drži. Predsednika republike in vlade imamo, ker potrebujemo dve funkciji, ne ene. Tudi dva pogleda, ker imata dve različni pristojnosti. Ja, sijajno je, če se pri vitalnih vprašanjih strinjata ali dosežeta neki kompromis. A sem in tja so razlike, s katerimi ni nič narobe. Pomembno pa je, da se zavedata, da sta soodvisna in da služita ljudem. Omenili ste imenovanja. Tudi v prejšnjem mandatu sem bil deležen kritik, da preveč poskušam ugajati pričakovanjem parlamenta. Deloma so upravičene. Ampak kakšna je alternativa? Lahko vztrajam pri svojem predlogu, kot sem v primeru prvega kandidata za guvernerja Dolenca, vendar vem, da nimam podpore? Na koncu nimamo guvernerja, nimamo rešitve. Tudi pri imenovanju novega guvernerja se je pokazalo, da je potrebno sodelovanje predsednika in parlamenta. Lahko trmarim jaz, lahko parlament, pa se bo slabo končalo. Smo soodgovorni za uspeh sleherne kandidature, naslednja je varuh človekovih pravic, kjer je potrebna dvotretjinska večina. Brez sodelovanja ni uspeha, kar je slabo za državo, saj pride do institucionalnega deficita."

Ni ostalo neopaženo, da ste po govoru, ki ga je premier imel ob dnevu samostojnosti in enotnosti, Marjanu Šarcu nekaj dejali, ko se je vračal na sedež. Kaj?


"Rekel sem: 'Marjan, imel si lep govor.' Res mislim tako."

Kot politik ste v karieri ogromno govorili o potrebi po enotnosti. V zadnjih dneh pa ste celo rekli, da je enotnost lahko zelo naporna in ni vedno nujna. Zakaj ta odmik, obrat?


"Takšno izjavo je možno, da ni razumljena napačno, dati le na dan samostojnosti in enotnosti. Kot smo bili enotni 23. decembra 1990, šlo je za redek, morda izjemen zgodovinski trenutek, najbrž ne bomo več. Ali pa res izjemoma. Če bi se trudili biti enako enotni ob vsaki manj pomembni odločitvi, bi to terjalo preveč truda. Vendarle je treba politično, emocionalno energijo čuvati za najbolj pomembne odločitve. Tam je pomembno več kot le sodelovanje. To lahko počnemo za trening, ko bo potrebno več kot sodelovanje."

Intervju predsednika republike za Večer
Foto: Robert Balen/Večer


Trening sodelovanja bo sprememba volilne zakonodaje, ki jo nalaga ustavno sodišče. Bo dovolj politične volje za dogovor med trenutno koalicijo in od nje (samo)izoliranim Janšo?


"Na srečanju štirih predsednikov smo dosegli načelno soglasje, da bi jaz kot predsednik republike konec tega ali v začetku prihodnjega leta načelno povprašal predsednike parlamentarnih strank, ali se strinjajo, da bi se najkasneje do konca januarja sestali na konzultacijah o pripravljenosti, politični volji na spremembe, ki so sedaj neizogibne. Ne odlašam, še pred novim letom bom opravil prve pogovore o tem. Spomnili se boste, da sem v podobno smer že poskušal leta 2014, ko smo se dokopali do nekaterih zaključkov, med njimi, da bi volilne okraje nadomestili z listami. In tedaj smo se strinjali o absolutnem preferenčnem glasu, da bi ustregli spremembi ustave iz leta 2000. Takrat se nismo odločili, da bi šli spreminjat okraje, ker da je tehnično in politično nemogoče, tako menim tudi sedaj. Če bi se odločili tako, daleč ne bodo prišli. Če bi se odločili za volilno enoto, za listo kandidatov z absolutnim preferenčnim glasom, pa mislim, da obstaja možnost, da bi v letu 2019 ali 2020 ustavna komisija in državni zbor sprejela ustrezne ustavne spremembe in Slovenijo rešila pred veliko nevarnostjo, ki bi se utegnila zgoditi na naslednjih rednih ali celo izrednih volitvah, če bi nanje šli brez ustreznih ustavnih prilagoditev. Videli smo, da se je tedanja predsednica ustavnega sodišča zelo izmikala odgovoru na vprašanje, ali bi bile takšne volitve legitimne ali celo legalne. Njen molk je bil zgovoren."

Večkrat omenjate potrebo po reformah oziroma strukturnih prilagoditvah, kot se zdaj reče v novoreku. Vlado ste vodili po zlomu banke Lehman Brothers, ki je vrgla svet s tečajev.
In tedaj je obstajal skoraj globalni konsenz, da je treba finančni kapitalizem regulirati na novo. Deset let kasneje se zdi, da vse reforme, ki jih podpira politični razred, tudi vi, gospod predsednik, vztrajajo pri istem neoliberalnem kurzu, ki je vse pahnil v krizo. Torej nadaljevanje deregulacije trga, fleksibilizacije trga delovne sile, privatizacije javnih storitev in tako naprej. Kot smo se vprašali tedaj: je to res prava pot za strukturne reforme?


"Kot veste, sem deležen številnih kritik, nekaj časa so bile zelo stroge, da sem zadnji liberalni demokrat, ki verjame v liberalno demokracijo in liberalno ekonomijo. Vedno sem popravljal kritike, da sem socialni demokrat. A to ne pomaga pri odgovoru na vaše vprašanje, vem, kam merite. Zame je to intrigantno vprašanje. Nisem le politik, ampak tudi politolog. Vprašanje, ali se svet po krizi, ki ji ni bilo para po drugi svetovni vojni, vrača v isto kolesje, je relevantno. Večkrat sem v govorih izpostavil, da po prvih ukrepih za večjo finančno regulacijo spet vidimo oživljanje deregulacije finančnih trgov, znova vidimo stare, znane znake vnovičnih balonov. Nisem finančni poznavalec, a se boste spomnili, da sem pred zmago na volitvah 2008 opozarjal, da se bližamo hudi gospodarski negotovosti. Ko mnogi niso želeli videti nekateri znakov, kot so bili prvi prvi propadi in nacionalizacije ameriških hipotekarnih bank in zavarovalnic. Podoben občutek lahko imam zdaj, tukaj vam dam prav. Vidimo lahko znake ohlajanja gospodarstva, spet se pojavljajo finančni derivati, ki kažejo na to, da finančna industrija znova, z manjšimi posodobitvami regulacij, spet dobiva moč nad politično. To me skrbi, a poudarjam, da še vedno verjamem v socialno tržno ekonomijo. Mi včasih kdo navrže, da Kitajska kot komunistična država postaja vodilna sila sveta, a saj imamo tam opravka z enakim ekonomskim principom, le da je tam na delu državna regulacija. Poleg poskusov vnovične deregulacije finančne industrije in splošnega ohlajanja svetovnega gospodarstva me skrbi povečevanje tveganj glede javnega dolga, recimo Italije, in vprašanje ali bo prišlo do pričakovane rasti cen denarja, zlasti evra, na kontroliran in predvidljiv način. Pri vsem tem moramo vedeti, da imamo 19 fiskalnih politik in eno valuto, kar pomeni, da je odlaganje uveljavitve bančne unije resen problem. Da o trgovinskih vojnah niti ne govorim. Diskusija je legitimna, ne vem, če imava zanjo dovolj časa, a naj ob tem izpostavim še vprašanje, ali se s krizami v tržni ekonomiji seseda oziroma je v krizi tudi politična demokracija."

In pravite?


"Tukaj ni pomislekov. Odločilno je, da okrepimo institucije politične demokracije."

Zelo je zaskrbela vaša izjava, da ljudje danes pač pomanjkljivosti demokracije nadomeščajo z avtoritarnejšimi liderji.


"Ampak saj to je videti čez sleherni plot."

Kaj storiti, kaj ste vi storili, da bi to preprečili? V vakuum zahtev po novi politiki, višji etiki v njej in v poslu, so stopili populisti in jeznim, razočaranim obljubili spremembe, zgražajo se nad elitami in nad nedelovanjem sistema, organizacij, kot je EU ...


"Demokracija je v osnovi nepredvidljiva, v kriznih časih se ta pomanjkljivost kaže kot nevarnost. In v avtoritarnih voditeljih ljudje vidijo več stabilnosti, zanesljivosti in predvidljivosti, četudi se s kakšnimi njihovimi ravnanji ne strinjajo. Dokler gre vse v redu, je demokracija čudovita formula za življenje. Ko pride do hudih disfunkcij, denimo socialnih, jo ljudje vidijo kot nepravično in tudi neuspešno, nedelujoče."

Ampak kaj ste nam želeli povedati: naj se pripravimo na novo verzijo demokracije, ki da prihaja?


"Ne. Da je treba okrepiti vse institucije politične demokracije, demokratične družbe, vladavine prava, človekovih pravic ... V tem vidim veliko in zadnjo priložnost za to, da gremo v smer trajnostnega razvoja, mirnega reševanja sporov, demokratičnega razčiščevanja. Zatekanje v avtoritarizem je slaba izbira, a jo razumem. To sem skušal povedati, kar je v javnosti sprožilo nekaj nesporazumov. Razumem, kaj se dogaja pri nas in okoli nas. To ne pomeni, da se s tem strinjam, a je to treba upoštevati pri odločitvah, kako bomo sami ravnali."

Politika v EU se v zadnjem obdobju ukvarja z migracijami ali se vsaj poskuša, v ospredju so varnostna vprašanja, kar je legitimno in tudi potrebno. Ampak sploh opazite voditelji, koliko ljudi je na ulicah, po različnih mestih, proti različnim vladam, politikam, od Macrona prek Orbana do Vučića, Dodika?


"Saj sem v prvem stavku opozoril, kako je svet postal manj predvidljiv. Ljudje ne izražajo le stisk, ampak skrb nad prihodnostjo, ne zanesejo se več nanjo. Iščejo druge načine politike, ki bi dale več varnosti in predvidljivosti. Slednja je tako pomembna politična in politološka kategorija."

So populistični liderji, ki so na čelu držav, prehodni pojav? Ali so prevzeli vodenje držav zato, da ostanejo kot nov model politike? Voditelji, ki stavijo na fake news, na izkoriščanje strahov, sovražnosti ...


"To niso zelo novi pojavi in fenomeni. Lažne novice niso stvar novih tehnologij. Imeli smo jih tudi prej, a so se kazale v kvantitativnem in kvalitativnem smislu na drugačen način. Sovražni govor je bil tudi prej, a se je izkazoval na drugačen način in v drugačnih razsežnostih. Tudi prej smo imeli populistične voditelje. To, da dobivajo zalet, nas vznemirja, ker vemo, da so se z njimi stvari kdaj tudi tragično končale. Res je, ne smemo podcenjevati novih tehnologij in medijev. A sem pripadnik velike manjšine, ki razume, da so tehnologije vedno nevtralne in dostikrat velika priložnost za napredek. Vse je odvisno od tega, kako jih ljudje uporabimo. To, da imamo danes priložnost prek socialnih medijev sporočati stališča, sprejemati druga, je naravnost čudovito. Z novimi okoliščinami se bo treba kot družba na novo vzgojiti; kako torej tradicionalne vrednote, kot so demokratičnost, strpnost, spoštovanje, dostojnost, v novih razmerah, v inflaciji novic, komentarjev, stališč, jemati kot velik privilegij in ne kot breme. Velikokrat sem nerazumljen, ko mislim, da je zdaj pomemben čas, da branimo svobodo. Veliko kritikov meni, da sem naiven ali da imam napačno, celo škandalozno stališče. A obramba svobode govora je v trenutnih okoliščinah odločilnega pomena. Če tukaj zahodna civilizacija z novimi tehnologijami ne opravi na način, da bo zavarovala svobodo govora, vesti, mnenj, nas čaka samo velik zalet avtoritarizma."

Z vašim političnim taborom, z levo sredino, od koder ste strankarsko izšli, se predvsem ne strinjate o tem, ali smo pri svobodi, mejah svobode priča korakom čez meje ali gledamo vznik ideologij, za katere smo se zaklinjali "nikoli več", torej fašizma denimo.


"Zgodovina se ne ponavlja v enaki formi, dinamiki, a paralele je mogoče najti. Verjamem, da se Slovenci iz zgodovine veliko učimo. Seveda so neke paralele. A če smem, bi rad povedal, da pišem zase esej o vmesnem času, v katerem smo ta hip. V svetu na pol stoletja ali četrt stoletja pride do večjih sprememb, ki so revolucionarne, mirne ali povezane z vojnami. Hladna vojna se je končala mirno in je za 25 let omogočila obdobje rasti, upanja in optimizma. Trenutno ne vemo, kako se bo obrnila zgodovina, ali se bodo zgoščena nasprotja, kontroverze razstrelile v konflikte vseh vrst ali bomo našli način, da rešimo konflikte po mirni poti."

Naj interveniram in vas povabim k objavi tega eseja v Večeru.


"(Smeh.) Ne, ne, to je najprej zame."

Poslušam vas in berem v zadnjem času, tudi o tej tezi življenja v tako imenovanem vmesnem času, v novi (globalni) tranziciji. Veste, kaj me moti? Za vas lahko domnevam, da imate v primerjavi z ljudmi, tudi novinarji, privilegiran dostop do informacij, obveščevalnih podatkov, pa nas puščate v dvomu, v strahu pred prihodnostjo. Nalašč ne poveste, kaj bo?


"Bil bi zelo neodgovoren, če bi skušal povedati, kaj bo. Odgovoren človek ne more vedeti, lahko sluti."

Ampak vaša razmišljanja ne izključujejo niti vojne. Morda sem rekel pregrobo.


"Niste. Dobro ste rekli. Menim, da je vojna izogibna. Človek lahko vojno sproži ali jo prepreči, vse je odvisno od njegovih ravnanj. Kot politik in politolog ne želim strašiti ljudi, to ni moja naloga. Je pa moja naloga, da nevarnosti, ki jih vidim, upoštevam pri presojah in ravnanjih. Strah je slaba popotnica za državno politiko. Poskušam z navdihom ali dobrimi praksami spodbujati ljudi. Večkrat me, tudi vi, vprašate, ali bi nekaj obsodil. Marsikdaj bi se sam celo strinjal, da je kaj vredno obsodbe, a raje poiščem dober primer in ga izpostavim kot dobro prakso, dober zgled."

Iz vaših nastopov veje, da je varnost absolutno prednostna orientacija sodobnega časa oziroma prioritetni politični cilj. Imam prav?


"Kar trdite, ni netočno. Varnost je za funkcijo predsednika gotovo središčna točka odločitev. Treba pa je reči, da je Slovenija varna država. Po globalnih indeksih in po občutku med ljudmi. V nemirnem svetu si moramo zastaviti vprašanje, kaj moramo narediti, da bo tako ostalo. Varnost ni samoumevna. Naša skrb, da okrepimo mehanizme varnosti, je spričo tega razumljiva, ni pa treba vseh finančnih resursov usmeriti v varnost ali v tradicionalne oblike varnosti, torej vojaško opremo. Za nacionalno varnost je vse bolj pomembna tudi spletna varnost, ta me veliko bolj skrbi. Danes nismo neposredno vojaško ogroženi, smo pa bolj izpostavljena država, kot smo bili."

Strah je najmočnejše čustvo sedanjega časa, vodi stiske ljudi, politične odločitve, je zlorabljen ...


"Če lahko vskočim. Ne bi ga obsojal ali stigmatiziral. Ljudi, ki živijo v strahu, je treba razumeti..."

... hotel sem nadaljevati, ali ne vidite manipulacij, zlorab strahu, v zadnjem času velikokrat pod krinko domoljubja.


"Absolutno vidim. Ne zdi se mi moralno politično zlorabljati strah za nekatera ravnanja. Skrbi so legitimne, če pa jih prevajate zaradi ozkih, celo dnevnih političnih potreb v strah, to ni legitimno. Moja naloga je, da se to ne bi dogajalo. Strah vzpostavlja naelektreno družbeno vzdušje, v katerem je težko sprejemati modre odločitve, je humus za kaos in nevarne odločitve. Držati moramo tempo razsodnosti, premišljenosti, nismo v situaciji, ko bi morali sprejemati hitre in nepremišljene odločitve. Lahko pa se v prihodnosti zgodi proti naši volji, če bi se vmesni čas spremeni v čas konfliktnega značaja, ko moramo držati drug z drugim in se bolj politično povezati. To kondicijo velja ohranjati."

Je ocena, da so migracije v sodobnosti tista točka, ko država izbere, na kateri strani zgodovine bo, pravilna ali pretirana?


"Zaradi velikega migracijskega vala pred leti so migracije pomembnejše, kot so kadarkoli bile. So bolj pomembne, kot bi si želeli, ker EU skupnega odgovora nima. Do neke mere so identitetno spričevalo. Nekatere prijetno, nekatere neprijetno je presenetila moja jasna podpora globalnemu dogovoru o migracijah. Stališče je bilo sprejeto že pred vladnim, kar storim redko. Zame to ni bilo le vprašanje migracij, ampak tudi našega odnosa do multilateralizma. Govoril sem z veliko voditelji, videl sem, kako jih to zelo bremeni, zlasti evropske. Poklical sem enega od visokih predstavnikov evropske politike in mu dejal, da smo se zavzeli za sporazum, in to v času, ko države, tako se zdi, ena za drugo odstopajo. Pojasnil sem mu, da menimo, da je to dobra podlaga za urejanje tega problema, ker se je tako Evropa odločila skupaj, razen Madžarske, druge države so odstopale kasneje ali sploh niso pristopile. Dejal sem mu, da bo v primeru popolnega osipa podpore Evropa izgubila še enega velikega podpornika, skoraj vernika v skupni evropski projekt. Menim, da naše opozorilo partnerjem za potezo, ki je bila prava in pogumna, ni bilo preslišano."

Začela sva z nacionalno povolilno politično geografijo, končajva z evropsko. Maja so evropske volitve. EU je že nekaj let na močnem razcepu, v različne smeri jo trgajo različni liderji. Kaj menite, da se bo zgodilo, kaj bo odločanje ljudi pokazalo? Bili ste pristaš jedrne Evrope, francosko-nemškega vlaka, Združenih držav Evrope ...


"Vse to sem še vedno."

Ampak že sedaj je problem za isto mizo dobiti, kaj šele na isti imenovalec uglasiti Orbana, Salvinija, Poljake pa Merklovo, ki se počasi poslavlja, to je simbolna točka, Macrona, članice Beneluksa ...

"Najprej glede Merklove. Sva politična sopotnika, četudi sva bila v različnih ideoloških taborih. Nihče ni nezamenljiv. EU je imela velike liderje in za njimi so prišli novi. Imeli smo Kohla in Mitteranda, ki sta stala na križišču hladne vojne, pa smo morda mislili, da teh liderskih formatov ne bo več. Pa smo jih imeli. Ne glede na napovedani odhod Merklove in krizo, v kateri je Macron, ostaja nesporno, da sta Nemčija in Francija najvplivnejši državi za EU, in njuna sprava je temelj evropskega projekta. Njuna skupna politična vizija, h kateri pritegnejo tudi druge, je zato nujna. Zaradi omenjenih težav v Berlinu in Parizu smo zdaj pri tem v deficitu. Prijetno me je presenetilo oni dan, ko smo sedeli skupaj v krogu predsednikov, pa je eden od kolegov privlekel na dan ljubljansko deklaracijo in zamisel za ustavni proces. Pa saj ste jo samo leto dni nazaj ocenili za največjo naivnost, sem mu odvrnil. Pa je menil, da je vse bolj čas za 'out of the box' rešitve in ideje, drzne poteze, če hočemo ohraniti EU. Kar je do neke mere ironično, je, da liderji, ki bi se vračali v nacionalne države, dosegajo mednarodna zavezništva. Liderji, ki zagovarjajo zavezništva, pa ne znajo in ne zmorejo prek nacionalnih okvirov. Med tistimi, ki zagovarjamo EU kot trajen model miru, varnosti in blaginje, je očiten manko prepričljive vizije. Ta mora biti dovolj praktična, kar zmorejo narediti suverenisti. Pri migracijah imajo bolj praktičen odgovor. Ta poraz moramo priznati, a se ne smemo vdati. Evropskih zadev in tem se lotevam s svojega zornega kota kot predsednik republike, a nekaj vam rečem. Če bi danes živel v strankarski politiki, bi v deficitu idej v liberalni, socialdemokratski in tudi konzervativni politični misli prepoznal idealen teren za nove paradigme. Z osuplostjo opazujem, kako malo je zamisli v tradicionalnih političnih taborih in potem vztrajnosti pri njihovi realizaciji."

Ste v drugem mandatu drugačen predsednik? Po zadnjih volitvah se vendarle ni začela nova kampanja, ne bi vam bilo treba biti tako občutljiv za rejtinge? Vendarle greste ...


"... h koncu (smeh)."

Hotel sem reči, da reelekcije po tem mandatu v tej funkciji ni. Uporabe instagrama sicer, vidim, niste zmanjšali.


"Ne morete verjeti, s kakšnim užitkom in zabavo se bom še naprej ukvarjal s tem. Politiki, ki ne bodo razumeli pomena socialnih orodij in medijev, ne bodo sposobni komunicirati v naslednjih desetletjih. Smo šele na začetku. Delam tudi napake, to je sestavni del vztrajanja pri iskanju. Paziti moram, da zavarujem digniteto funkcije, ki jo opravljam. In v nasprotju z mojimi kritiki menim, da nisem šel tako daleč, da bi to zanemaril. Brez raziskovanja tudi v politiki ni napredka. Na zadnjih volitvah ne bi zmagal, če bi prvi mandat razumel kot kampanjo ali pripravo na drugega. Prvi mandat sem opravil, kot sem mislil, da je treba. Bistvene razlike so izšle iz izkušenj prvega mandata. Oglašam se večkrat, a stvari nisem obrnil na glavo. Se ne oglasim ob vsakem vprašanju vsak dan. Razumel sem potrebo javnosti, da prispevam k razpravi o aktualnih problemih. Organiziram posvete, ki bodo tradicionalni. Zainteresirana javnost jih je sprejela zelo dobro. Najbolj bistvene stvari, ki sem jo delal, ne bom spremenil: to so stiki z ljudmi. To je neprecenljivo. Kadarkoli le morem in imam čas, se na vabila odzovem. Rad grem med ljudi, njihov predstavnik sem."

Za kakšno politično prihodnost si boste prizadevali? Zase? In ne nazadnje za sina, ki si tudi utira pot v politiko?


"V ponedeljek zvečer, na silvestrovo, boste slišali poslanico, da moramo o prihodnosti razmišljati skozi sanje, pričakovanja in upanja naših otrok. Naša dolžnost kot staršev in ljudi, ki imamo odgovornost za razvoj domovine, Evrope in sveta, je, da jim najprej ohranimo mir, elementaren občutek varnosti, z zgledom pa tudi svobodomiselnost, občutek za skupnost in solidarnost. Tradicionalne vrednote je skozi njihov miselni svet treba prekvalificirati v nov moderni svet, ki ga živijo. Potem bodo le skrbi, ne pa strahu."  

Intervju predsednika republike za Večer
Foto: Robert Balen/Večer