Spomenica predsednika Pahorja ob 25. obletnici spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu

Ljubljana, 9. 7. 2015 | sporočila za javnost, govori

Na Karlovici blizu Velikih Lašč je bilo pred dnevi v globokem spokoju in iskrenem sožitju odkrito spominsko obeležje. Na njem so, na eni strani, pod zvezdo, imena padlih partizanov. Na drugi strani pa so, pod križem, imena padlih domobrancev in žrtev povojnih pobojev. Vmes, med ploščama, je simbolno vklesan apel Primoža Trubarja »Lubi Slovenci«.

Predstavnika tretje generacije umrlih, mlada fanta Marko in Boštjan sta recitirala pesmi Kajuha in Balantiča, nato pa pod obeležje položila svečki. Tam, v pietetni tišini navzočih, ki je prav nič ni zmotil otroški jok, sem se vprašal, ali smo nemara Slovenci po četrt stoletja od spravne slovesnosti na Kočevskem Rogu zdaj vendarle bliže odpuščanju, medsebojnemu spoštovanju, spravi in sožitju?

Po tej poti prihodnosti gremo počasi, previdno, pogosto z razumljivimi dvomi, toda pogumno in vztrajno naprej. Slovenski narod vse bolj čuti in razume, da sprava ni enkraten dogodek, temveč stanje duha. Sprava ni spreminjanje zgodovine, pač pa spreminjanje prihodnosti. Zavoljo nas in naših otrok nam je naložena odgovornost, da ustvarjamo ozračje strpnosti, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Samo v takem duhu smo lahko Slovenci pred četrt stoletja dosegli enotnost glede ustanovitve lastne države.

Drage Slovenke in Slovenci,
spoštovane državljanke in državljani,

spravna slovesnost v Kočevskem Rogu nekaj mesecev po oblikovanju Demosove vlade, ki si je zadala za glavni politični cilj osamosvojitev Slovenije, in nekaj mesecev pred odločanjem o tem vprašanju na plebiscitu je pomembno pripomogla k preseganju razlik in oblikovanju enotnosti. Bila je zgodovinski znak drugačnih časov. Ustanovitev neodvisne in samostojne Slovenije je bilo in ostaja spravno dejanje par excellence. Na spravi je bila utemeljena tudi združena Evropa, katere del smo.

Odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba. Sta stvar slehernega posameznika. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. Tudi glede preteklosti. Glede tega nima nihče pravice obsojati nikogar. V to čustvovanje naj država ne posega. Odgovorna pa je poskrbeti za civilizacijski pokop vseh žrtev vojne in povojnih pobojev in za vsa druga ravnanja, ki so povezana s pieteto do umrlih. To naš narod, našo družbo in našo državo dela bolj humano, bolj človeško in zrelo. V tem smislu so bili že storjeni pomembni, vendar še vedno nezadostni koraki. Skupaj s predstavniki različnih vej oblasti sem se, kot predsednik republike, dolžan potruditi, da glede tega ne oklevamo.

Drage Slovenke in Slovenci,
spoštovane državljanke in državljani,

bolj kot kadarkoli prej sem prepričan, da je sprava kot metafora za sožitje in krepitev vseh temeljnih vrednot, ki nas povezujejo, tisti duhovni vzgib, ki je za renesanso naše družbe in države vsaj enakega pomena kot gospodarsko in socialno okrevanje. Prav mogoče je celo njegov pogoj.

Slovenci imamo eno državo. Ne moremo imeti dveh domovin. Prizadevati si moramo za vse tisto, kar nam je skupnega, spoštovati pa tisto, v čemer smo si različni. Naj nam bo za prihodnost navdih vse tisto slavno iz preteklosti, kar nas je plemenitilo. Za prihodnost pa naj bo opomin vse tisto iz preteklosti, kar nam je jemalo dostojanstvo.

Naša država in naša domovina ima slavno prihodnost, če bomo živeli eden z drugim, celo eden za drugega, vsekakor pa ne eden proti drugemu. Samo kolikor bo naša družba strpna in vključujoča, bo Slovenija tudi naša skupna in edina domovina.

Drage Slovenke in Slovenci,
spoštovane državljanke in državljani,

med mojim kratkim priložnostnim nagovorom ob otvoritvi spomenika na Karlovici se je večkrat oglasil enoletni državljanček. Pripomnil sem, da nas, starše vseh naših otrok, simpatično opominja, da bodo dočakali 22. stoletje. Da se bomo potrudili, da bodo živeli v miru in varnosti ter izsanjali njihove sanje. Če pa bi se proti naši in njihovi volji zgodilo kaj, zaradi česar bi morali znova braniti narodovo svobodo, se ne sme nikoli več tragično zgoditi, da bi brat dvignil roko nad brata, marveč bosta ponosno stala ramo ob rami.

Gimnazijka Klara Keršič je na dogodku, kjer sem bil navzoč, izrekla misel: »Domovina je moja, tvoja, njegova. Zato, ker jo moram ohranjati ne le zase, temveč tudi zate. Ker jo moraš imeti rad ne le zase, temveč tudi zame.«.
V tem duhu vas vabim, da se danes hvaležno spomnimo okrogle obletnice spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu in se iskreno spodbujamo pri uresničevanju njenih plemenitih stremljenj.