Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na proslavi ob dnevu osvoboditve Vrhnike

Vrhnika, 6. 5. 2013 | sporočila za javnost, govori

Predsednik republike Borut Pahor se je ob dnevu osvoboditve Vrhnike izpod nacističnega okupatorja, udeležil proslave v Cankarjevem domu na Vrhniki, kjer je bil tudi slavnostni govornik.

Govor predsednika republike Boruta Pahorja: Aktualnost spoznanj o pomenu politične razklanosti ali enotnosti iz naše pretekosti za današnji čas

Spoštovani,
danes slavimo dan osvoboditve Vrhnike. Vrhničani ste zmago proslavljali 10. maja 1945, z velikim ljudskim zborovanjem in množičnim pohodom po domačem kraju. Prvič po štirih letih ponižanj in gorja, prvič po štirih letih kljubovanja tujim zavojevalcem, neuklonljivega boja ter številnih uporniških dejanj ste se tistega dne množično zbrali, svobodni, na Cankarjevem trgu in demonstrativno ponovili: tu smo bili, tu smo in bomo ostali. Svoji na svojem.

Zmaga nad okupatorjem ni prišla sama po sebi. Zanjo je slovenski narod plačal visok krvni in materialni davek. požgani domovi, porušena domovina, sirote, pobiti, invalidi, izginuli svojci brez sledi in nema grobišča brez krža ali zvezde.

Slovenski človek se je leta 1941 uprl tako rekoč gol in bos. Brez vojske in policije, brez pomoči države, ki se je v sesula kot hiša iz kart, brez pomoči državnih ustanov, tudi brez enotne podpore takratne uradne politike. Pa vendar je zmogel. Uprl se je načrtom izničenja, uprl se je poskusom razčlovečenja človeške družbe, zatiranju posameznika, narodnosti, celih narodov in držav. Pokončno je sprejel boj za narodovo preživetje, z vero vase, v moč boja za svobodo, za kruh in za pravico.

Spoštovani,
na začetku vojne je bila uradna politika razdeljena in tako je ostalo do konca. Vendar se ob današnji priložnosti ne želim znova vračati v pojasnjevanje okoliščin, ki so privedle celo do bratomorne vojne. Za dolga desetletja tudi po njenem koncu je pustile hude rane, ki jih je nekako v veliki meri začela celiti šele uvedba demokracije in skupen nastop za ustanovitev lastne države.

Nocoj želim, upominjajoč na usodnost politične razklanosti v odločilnih trenutkih narodovega življenja, izraziti zaskrbljenost zaradi neuspešnega poskusa parlamentarnih strank, da poenotijo svoja stališča glede vnosa fiskalnega pravila v ustavo in jo spremenijo v tistem delu, ki zadeva področje referenduma. Kot ena lastovka še ne prinese pomladi, tudi en neuspeh še ne pomeni poraza. Vendar pa bi rad poudaril, da je to, kar se dogaja slabo in da je potrebno čimprej v dobri veri sesti za okroglo mizo in poenotiti stališča glede teh dveh vprašanj.
Iz dosedanjih izkušenj lahko z veliko zanesljivostjo napovemo, da uspešno strankarsko usklajevanje mehča splošno politično atmosfero. Vsesplošno prerekanje o krivdi za neuspehe pa to atmosfero zelo zastrupi. Zdaj si prerekanja in obtoževanja ne moremo več privoščiti. Zdaj smo v položaju, ko se mora Slovenija izkazati z sicer dostikrat nepopularnimi in nehvaležnimi odločitvami. Omenjeni spremembi ustave, še zlasti vprašanje referenduma, pa sta na vrhu prednostnih sistemskih ukrepanj, pomembnih za urejanje razmer doma in za zaupanje Evrope in sveta v nas.

Spoštovani,
slovenska politika in širše država se tako v očeh slovenske kot mednarodne javnosti gibljeta na meji zaupanja oziroma nezaupanja, na meji upa in brezupa, na meji uspeha in neuspeha. Zato je toliko bolj pomembo, da vsaj in najprej politika znotraj sebe utrdi zaupanje in samozavest. To pa predpostavlja zbliževanje stališč glede nadaljnjih rešitev, ne pa kreganja o tem, kdo je bolj kriv, zakaj jih sploh ni. Naj ne bo pri tem nobene iluzije. Vlada je odvisna od opozicije in opozicija od vlade. Vsi smo odvisni od politične modrosti in poguma obeh. Zato kot predsednik države apeliram na parlamentarne stranke, da trmasto skupaj iščejo rešitve za ta dva aktualna izziva in ostale, ki so pred nami. Politična enotnost ni vedno enako usodna. Toda v zgodovinskih intervalih pride čas, ko je odločilna. Zdaj je ta čas.

Če ga bomo zamudili, bomo povečevali tveganje, da bodo drugi odločali o naši usodi in ne mi. Sem in tja slišim komentar, da bi bilo še najboljše, če smo deležni tuje pomoči. No, naj ne bo glede tega nobenega dvoma. Tisti, ki nam bo pomagal, bo ukazoval, mi pa bomo morali brez ugovorov dosledno uveljavljati zelo surove ukrepe. Res ne vem, kaj bi bilo dobrega v tem. Razumem, da so ljudje jezni na slovensko politiko. Vendar naj, prosim, ne vidijo rešitve v tuji. Slovenci smo večino svojega časa živeli v takih zgodovinskih okoliščinah. In ves čas smo si prizadevali, da bi jih spremenili v svoj prid. Zdaj ne smemo obupati, treba se je boriti. Ostati gospodar svoje usode ni samo vprašanje časti, temveč najprej elementarno eksistencialno vprašanje, še posebej za mlado in majhno nacijo, ki je šele pred kratkim postala suverena država. Moramo se boriti, da taka tudi ostane.

V nasprotnem primeru ne bomo imeli moralne legitimacije, da se predstavljamo kot ponosni dediči upora proti okupatorju leta 1941 in 1991. Zato je zdaj še čas, da stopimo skupaj. Moja ocena je, da se lahko iz krize rešimo sami, čeprav se vse bolj in bolj upravičeno zdi, da bomo na koncu uspeli skozi šivankino uho. Dokler obstaja ta možnost, je naša moralna in politična dolžnost, da poskušamo uspeti. Skupaj.

Predsednik Borut Pahor se je udeležil proslave ob dnevu osvoboditve Vrhnike izpod nacističnega okupatorja
Foto: Nebojša Tejić/STA