Nagovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja poslancem na slavnostni seji Evropskega parlamenta v Strasbourgu

Strasbourg, 11. 6. 2013 | govori

Gospod predsednik,
spoštovane poslanke in poslanci,
gospe in gospodje.

V prejšnjem mandatu Evropskega parlamenta sem bil vaš kolega. Nekaterim tudi prijatelj. Pogosto vas pogrešam. Osebno in politično. Evropski poslanec ima namreč prav poseben zorni kot opazovanja in ustvarjanja skupne evropske usode. Nenadomestljiv. Hočem reči, da ga na nek način ne more imeti nihče drug, kot Evropski parlament in da je zato vaša vloga konstitutivnega pomena za Evropsko unijo.

Gospod predsednik,

s tako spoštljivostjo do vašega visokega doma bi vam rad danes predstavil pogled samo na eno izmed mnogih vprašanj. To vprašanje utegne biti ali celo mora biti kmalu eno osrednjih. Gre za prihodnost Evropske unije. Kot boste lahko videli to vprašanje zame ni akademsko, ni abstraktno, temveč nadvse aktualno in strateškega pomena. To je izziv zdaj, zamude bodo težko popravljive.

V današnjem govoru bi se rad zavzel za nov, pravni in politični korak k vsestranski poglobitvi Evropske Unije. Zdaj, v teh evropskih in svetovnih okoliščinah, ne kljub njim, prav zaradi njih.

Verjetno bo pravi trenutek za tako iniciativo čas po evropskih volitvah prihodnje leto. Primeren okvir utegne znova biti Konvencija o prihodnosti Evrope. Po mojem bo do njenega uspešnega zaključka nastopil pravi čas za odločanje o rezultatu njenega dela. O novi evropski ustavi. Vem, da mnogi temu nasprotujete. Demokratično soočimo naša mnenja in poglede. Vprašajmo ljudi, pogovarjajmo se z ljudmi o tem. Strpno prepričujmo eden drugega. Na koncu bomo po svoji vesti odločali o usodi naše skupne domovine.

Preden kratko utemeljim to zavzemanje, naj poudarim dva razloga, ki vsaj deloma pojasnjujeta tako moje politično stališče.

Prvič.
Vse svoje politično življenje, dolgo četrt stoletja, sem privržen Evropejec. Najprej in preprosto verjamem v Evropo, v idejo Evrope kot skupnosti različnih narodov in držav. Verjamem, da je med nami več tistega kar nas povezuje, kot tistega, kar nas ločuje. Še več. Zgodovinske izkušnje nas učijo, da sodelovanje zagotavlja mir, ta pa je osnova blaginje. Tega prepričanja nisem nikoli spreminjal. Kvečjemu lahko rečem, da se krepi. Po drugi svetovni vojni smo bili priče izjemnemu napredku v sodelovanju.

Če ostane pri Lizbonski pogodbi po mojem to ne bo zadostovalo za naše skupne potrebe jutrišnjega dne. Ne gre samo za to, da je globalna finančna kriza vzrok razmišljanjem o večji institucionalni krepitvi Evropske unije in odpravi njenega demokratičnega deficita. Finančna gospodarska in socialna kriza tistega dela razvitega sveta, ki mu pripadamo je to potrebo samo do konca razgalila. Glejte, ne morete imeti eno centralno banko in 17 ali 18 fiskalnih politik.

Vidimo sicer, da se Evropski svet, Komisija in parlament trudite najti začasne ali trajnejše oblike načinov za enotno ukrepanje. Vendar gre za dolgoročno preveč nezanesljivo podlago za strateško ravnanje EU, če hoče ohraniti in okrepiti vlogo svetovnega političnega in gospodarskega igralca.

Drugič.
V svoji karieri sem opravljal različne vloge. Bil sem poslanec v domačem in evropskem parlamentu. Bil sem predsednik parlamenta in vlade in zdaj države. Bolj kot sem opravljal različne politične dolžnosti, bolj nisem spreminjal svoje trdne vere v izjemno potrebo po močni Evropski uniji, temveč jo okrepil. Kot predsednik vlade sem bil tudi član Evropskega sveta. Od blizu sem lahko videl, kako nas je gospodarska recesija ujela skoraj popolnoma nepripravljene. Politično in institucionalno. Mnoge protikrizne ukrepe smo predsedniki vlad v okviru Evropskega sveta sprejemali pod velikim pritiskom časa in razmer, ob odsotnosti institucij, ki so sicer drugim globalnim velesilam samoumevne in na voljo. Nam ne. To nas postavlja v podrejen položaj.

Kot predsednik Slovenije lahko ugotavljam, da se še nadalje spopada s krizo, ki poglablja nezaupanje skoraj do vsega, tudi do Evropske unije. Zdi pa se, da se je končno glede strateškega ukrepanja poenotila tudi celotna politika, zaradi česar verjamem, da se bo Slovenija kmalu vrnila med evropske zgodbe o uspehu. Krepi se tudi upanje in spoznanje o zgodovinski pomembnosti EU za izhod iz krize in za varno in za uspešno prihodnost Slovenije in Evropske unije sicer.

Spoštovani gospod predsednik,
gospe in gospodje,

moje naklonjeno stališče poglobljenemu združevanju Evropske unije in tudi njeni nadaljnji širitvi, zlasti na področje Zahodnega Balkana, je inspirirano z notranjimi potrebami EU in z zunanjimi okoliščinami v globalni ekonomiji in mednarodni politiki. Mir, kot osnova blaginje evropski narodi dosežemo lahko le s sodelovanjem. Toliko bolj kolikor naj bo v aktualnih okoliščinah mir trajnejši, blaginja pa okrepljena, toliko bolj mora biti močno sodelovanje. Moja teza torej je, da lahko že ustvarjeno dediščino miru in blaginje v prihodnje zavarujemo in nadgradimo le z poglobljenim političnim in vsestranskim sodelovanjem. Predolgo oklevanje pri sedanji pravni in politični odločitvi glede tega, bi utegnilo to dediščino resno ogroziti. Tako je moje prepričanje.

Kot predsednik manjše med državami Evropske unije si težko predstavljam, da bi se lahko Slovenija ali katerakoli druga večja država Evropske unije sama lahko uspešno soočala s političnimi, gospodarskimi, socialnimi in varnostnimi vidiki sodobnega sveta. Tudi, če ostane pri tej globini povezave, kot jo imamo z Lizbonsko pogodbo, po mojem to ne bo zadostovalo za potrebe jutrišnjega dne.

Predsednik,

Evropska ideja po drugi svetovni vojni je velikokrat prišla do križišč, kjer so bile potrebne pogumne in velikopotezne odločitve. Menim, da smo zdaj na enem od teh križišč. Menim tudi, da nimamo neskončno dolgo časa za odločitev. Prepričan pa sem, da prihaja čas, ko bi z uspešnim delom Konvencije o prihodnosti Evrope lahko ponovno zagnali intelektualno in politično radovednost Evropejcev za njihovo skupno prihodnost. Na križišču lahko narediš prvi; a pravi korak naprej le, če imaš smer; če imaš vizijo.

Združene države Evrope po mojem mnenju pomenijo predpogoj za globalno konkurenčnost in socialno kohezijo Evrope. Mladi ljudje bodo navdušeni nad Evropo, če bodo v njej videli varnost zase in za svojo družino. To jim lahko prinese le naše hitro napredovanje gospodarstva, znanosti in tehnologije. V enaki meri so seveda mladi ljudje enako občutljivi za socialno pravičnost; v tem smislu moramo ohraniti socialni model Evrope, kolikor je mogoče.
Vendar pa z več kot četrtino mladih brezposelnih v tem trenutku ne moremo pričakovati, da bomo mobilizirali mlade v podpori tej viziji.

Zato pozivam Evropski svet, da nujno sprejme shemo, ki bo že jutri mladim omogočila nova delovna mesta. Bodisi z investicijami v mikro, majhna in srednja podjetja kot tudi z izobraževanjem in usposabljanjem mladih. V tem kontekstu tudi pozivam Evropski svet in parlament k takojšnjemu dogovoru o večletnem finančnem okviru 2014/2020.

Mimogrede naj ne bo nobenih napačnih razumevanj. Ko nekateri govorimo o Združenih državah Evrope nimam v mislih ameriškega koncepta talilnega lonca. Prednost Evrope je v njeni različnosti in barvitosti v vseh ozirih. Da pa bi lahko funkcionirala v korist velike večine več kot polmiljardne skupnosti, mora najti novo, pravo razmerje med spoštovanjem in vztrajanjem pri različnostih in krepitvi in spodbujanju enotnosti.
Če se zagovorniki močnejše Evrope že zdaj ne bomo borili za novo vizijo, bodo prevladali evroskeptiki. To utegne biti kratkoročna zmaga, a naš poraz bo imel dolgoročne negativne posledice.

Predsednik,
dame in gospodje,

zaključek izkoriščam za zahvalo Evropskemu parlamentu. Tudi, morda zlasti v tem mandatu, puščate izjemno pomembne sledi demokratičnega odločanja v imenu vseh ljudi Evropske unije. Vem, da vas mestoma boli, ker je to v javnosti manj opaženo, kot si zaslužite. Zato prosim, sprejmite izraze moje velike hvaležnosti in hvaležnosti države, ki jo predstavljam. V našo skupno prihodnost gledam z vero in upanjem in zavedanjem, da je bila Nobelova nagrada za mir manj čestitka in več opozorilo vsem nam in našim ljudem, da mir ni samoumeven in da se je treba zanj skupaj požrtvovalno truditi vsak dan. To je edina trdna osnova za blaginjo naših ljudi.

Srečno!