Govor predsednika republike Boruta Pahorja na 68. zasedanju Generalne skupščine Organizacije združenih narodov

New York, 26. 9. 2013 | govori

Gospod predsednik,

rad bi vam čestital ob vaši izvolitvi in vam zaželel veliko uspeha. Dovolite mi, da izrazim spoštovanje generalnemu sekretarju Združenih narodov Banu Ki-Moonu in se mu zahvalim za njegova neutrudna prizadevanja in vodenje pri spodbujanju idealov in načel, zapisanih v Ustanovni listini Združenih narodov. Idealov in načel, ki naj nas vodijo pri ustvarjanju sveta, v katerem bo lahko vsak živel brez strahu, brez siromaštva in z dostojanstvom. Združeni narodi so dosegli že mnogo izrednih uspehov in dosežkov v preteklosti. Moramo pa tudi priznati nekatere neslavna in zgrešena nazadovanja in napake. Prepričan sem, da je zdaj bolj kot kadar koli potrebno, da Združeni narodi prevzamejo glavno vlogo v mednarodnih odnosih. Ker živimo v času, ko se spreminja ravnotežje globalne moči, se srečujemo s prenašanjem moči s »starega sveta« na nove rastoče globalne akterje. Daleč v preteklosti se tovrstna globalna sprememba ni nikoli končala brez globalnega konflikta, ustanovili smo Združene narode, da bi preprečili tak konflikt v prihodnosti.

Pred manj kot dvajsetimi leti smo bili priča dogodkom, ki so pretresli človeško zavest: genocidu v Ruandi sta sledila Srebrenica in Darfur. Ti grozljivi dogodki bi morali ostati naše nepozabne lekcije. Prisegli smo, da ne bomo dovolili, da se kaj takega ponovi. Skupno smo potrdili odgovornost, da zaščitimo ljudi pred množičnimi grozodejstvi ter hudimi in sistemskimi kršitvami človekovih pravic. Pa vendar nam znova ni uspelo. Srečujemo se s še eno človeško tragedijo, ki se odvija pred našimi očmi v Siriji. Po več kot dveh letih surovega nasilja proti civilnemu prebivalstvu, med katerim so ženske in otroci, mi, svetovni vodje, še vedno nismo našli politične rešitve v okviru Združenih narodov. Brezvestna uporaba kemičnega orožja v Siriji ne velja le za vojni zločin. To je napad na človečnost. Je mirna diplomacija doživela še en neuspeh? Bo res vojaški poseg zdaj edina pot za preprečitev nasilja?

Suverenost kot odgovornost pomeni, da so države odgovorne za blagostanje svojih državljanov. Ne pomeni, da imajo države zeleno luč za ubijanje lastnih državljanov. Če se države jasno izneverijo dolžnosti zaščite svojega prebivalstva, je dolžnost mednarodne skupnosti, da ukrepa. Ko se srečujemo z množičnimi grozodejstvi, brezbrižnost ni in ne bo mogoča izbira. Poročilo inšpektorjev Združenih narodov je bilo jasno, verodostojno in nepristransko. Sporazum med ZDA in Rusijo o Okviru za odpravo sirijskega kemičnega orožja je treba uresničiti brez odlašanja. Pristop Sirije h Konvenciji Združenih narodov o kemičnem orožju je pozitiven korak. Ne sme pa biti hkrati priložnost za sirijsko vlado, da zavlačuje s časom. Sirija bi se morala odzvati takoj in v celoti izpolniti zahteve ali se spoprijeti s posledicami. Pomembno je, da je zmagala diplomacija in premaknila zadevo nazaj v ZD in Varnostni svet. Varnostni svet mora izpolniti svojo dolžnost in uporabiti vse ustrezne ukrepe, da začne celostno reševati situacijo v Siriji. Iskanje politične rešitve ostaja edina izvedljiva in trajna rešitev te krize in zagotovilo za stabilnost v tej regiji. Podpiramo pravočasen sklic II. Ženevske konference.

Osnovna odgovornost Varnostnega sveta je vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti v skladu z Ustanovno Listino Združenih narodov. To odgovornost izvaja v imenu nas vseh. Dolžan je izvrševati in izpolnjevati pristojnosti in pooblastila, ki mu jih je zaupala mednarodna skupnost. Zlasti v tem obdobju napetosti in izzivov je odgovornost glavnih držav članic Združenih narodov tem večja, saj smo bili v zadnjih letih prevečkrat priča razhajanjem v Svetu, ki so zavrla njegovo sposobnost za pravočasno ukrepanje. Potreben je odločen napredek v reformi Varnostnega sveta za izboljšanje njegove učinkovitosti, preglednosti in odgovornosti. Kot del tega prizadevanja bi morale stalne članice razmisliti o vzdržanju pri uporabi veta v primeru genocida, zločinov proti človeštvu in resnim kršitvam mednarodnega humanitarnega prava. Bolj se moramo osredotočiti na reševanje ključnih vzrokov za spore in razširiti naše delo na preprečevanje, še zlasti moramo izboljšati sposobnost zaznavanja opozorilnih znakov in učinkovitega hitrega ukrepanja. Posledice neukrepanja so zdaleč hujše od tveganj pravočasnega preprečevanja in ukrepanja, glede denarja in, kar je še pomembnejše, glede človeškega trpljenja in človeških življenj. Tudi to lekcijo smo se naučili iz dogajanj v sosednji regiji, na zahodnem Balkanu. Za mirno sobivanje in dolgoročno stabilnost je nujno poglobiti medsebojno zaupanje v odprtem političnem dialogu. Slovenija in Hrvaška sta zato v proces Brdo vstopili kot v forum za dialog na visoki ravni, usmerjen v krepitev medsebojnih odnosov in sprave med državami te regije.

Mlajšim generacijam Evropejcev je mir samoumeven, pozabljajo, da je Evropska unija nastala iz osnovne potrebe po trajnem miru in stabilnosti, ki temeljita na zavzemanju za spravo, demokracijo in človekove pravice. Pa vendar je globalna ekonomska in finančna kriza postavila pod vprašaj celo te temeljne vrednote. Kriza je odkrila pomanjkljivosti obstoječe institucionalne strukture z zapleteno in togo zastavljenimi procesi odločanja. Zato sem prepričan, da moramo premisliti, kako institucionalno okrepiti Evropsko unijo. Sklicati bi morali novo Konvencijo o prihodnosti Evrope, na kateri bi primerjali med sabo različne vizije in ponovno opredelili prihodnost Evrope. Obnoviti je treba zaupanje naših državljanov.

Zadnje stoletje evropske in človeške zgodovine vsebuje zelo temno poglavje. Avgusta naslednje leto se bomo spominjali 100. obletnice izbruha prve svetovne vojne. Ta je prinesla s sabo množično uničevanje človeških življenj in nove načine vojskovanja, ki jih je civilizirani svet posledično obsodil. Sledila ji je druga svetovna vojna in po tej desetletje meddržavnih spopadov in genocidov, ki so povzročili nepredstavljivo človeško trpljenje. Ne moremo dovoliti, da se vse to ponovi v 21. stoletju. Uporabimo svojo vest in človečnost kot orožje izbire, saj si vsak zasluži, da živi mirno in človeka vredno življenje, da se počuti varnega, ima dovolj hrane in vode, primerno delo in primerno plačilo zanj. Nekaj tako jasnega, pa vendar daleč od resničnost. Naša naloga je, da realnost približamo svojim sanjam.

Današnji svetovni vodje imamo edinstveno priložnost in možnost, da vplivamo na našo skupno prihodnost v prihodnjih desetletjih. Zato je tako pomembno, da ne zanemarimo uspešnega izvajanja razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015 in da se dogovorimo o ciljih po letu 2015. Premaknimo vendar že vizijo, kako prihraniti prihodnjim generacijam vojne vihre, v realnost. Ni nam ostalo veliko časa. Nimamo pravice, da nam spodleti.