Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za Planet

Ljubljana, 2. 1. 2020 | intervjuji

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za Planet
Mirko Mayer

Celoten intervju si lahko ogledate na povezavi https://siol.net/novice/slovenija/pahor-za-planet-tv-drzava-nam-ne-more-zagotoviti-srece-le-sami-si-jo-lahko-video-515446


Gospod predsednik, za nami so dnevi, ko smo postavili piko na i staremu letu in s pričakovanji zremo v prihodnost. Ali se Slovenija po vašem mnenju spreminja na bolje ali na slabše?

Sloveniji gre po desetletju finančne krize gotovo na bolje. Ali gre za trajno okrevanje, se bo izkazalo v naslednjih desetih letih, čas za ukrepanje pa je zdaj. Menim, da je bilo lansko leto idealno leto za vlado, vendar je tudi prihodnje leto še vedno zelo ugodno, da z dvema ali tremi prednostnimi ukrepi poskrbi za tisto, kar je pomembno, da bo okrevanje trajno.

Omenili ste konec krize. Smo po koncu tega kaj srečnejši ali pametnejši?

Že stari modreci so dejali, da nam sreče ne more zagotoviti ne država ne kdo drug, temveč si jo lahko ustvarimo le sami. Dejstvo je, da so pogoji materialne blaginje danes boljši. Res pa je, kar nas mora skrbeti, da ne za vse enako.

V teh dneh so še posebej v ospredju naši najbližji, družina. Nekoč ste zase dejali, da ste slab oče. Gre s časom kaj na bolje?

Lahko se pohvalim, da me je sin vzgojil in sem postal boljši oče.

Je dober oče nekdo, ki bi sinu Luki svetoval, naj gre po vaših stopinjah, ali bi mu svetovali, naj se ukvarja s čim drugim?

Svetoval mu bom, naj gre po svojih stopinjah in sledi svojim sanjam. Dobil bo vso mojo podporo.

Slovenija je v zadnjem letu postala kolesarska velesila, dobili smo košarkarskega genija, v velikem slavju so nas združili odbojkarji. Na drugi strani je mali Kris dokaz, da Slovenci ne stopijo skupaj le v veselju in evforiji, temveč tudi v težkih trenutkih. Zakaj tega iz nas ne zna izvabiti slovenska politika? Koliko aktivnih slovenskih politikov je po vašem mnenju lahko navdih v smislu povezovanja?

Politika danes gotovo ni več tako lepa umetnost, kot je bila pred 29 leti. Takrat je politika imela jasen cilj – osamosvojiti Slovenijo. Za to je potrebovala vso narodno energijo in je delala na tistem, kar je ljudi združevalo. Ni razpihovala tistega, kar je ljudi ločevalo. Mislim, da je tega danes premalo. Ne vidim sicer potrebe po takšni enotnosti, a kljub temu imamo veliko skupnih ciljev. Od podnebne politike do volilne zakonodaje, kjer bi bilo koristnega več dialoga in sodelovanja. Mislim, da bo v slovenski politiki tudi v prihodnje nagrajen tisti, ki bo znal združevati. Tisti, ki bo svoj politični dobiček ustvarjal na delitvah, bo morda imel kratkoročne koristi, dolgoročno pa si ne more obetati navdušenja in karizmatičnosti, kar voditelje in politike dela velike.

Ali v smislu povezovanja obžalujete, da premier Marjan Šarec ni sklical razširjenega Sveta za nacionalno varnost, kjer bi lahko njegov kabinet, vodstvo Sove in Toninova komisija razčistili medsebojne odnose in umirili strasti, tudi v prisotnosti vodje opozicije Janeza Janše? Ali dajete prav predsedniku vlade, kot sam pravi, da takšni sestanki samo poglabljajo politizacijo?

Če ne bi takrat in danes ocenjeval, da takšni sestanki niso koristni, zanj ne bi dal predloga. Spoštujem pa odločitev vodje Sveta za nacionalno varnost, ki je predsednik vlade. On je po presoji vseh okoliščin sklenil, da v tistem trenutku takšen sestanek ne bi bil koristen. Tudi sicer lahko pri moji filozofiji predsedovanja državi opazujete, da spoštujem neodvisnost institucij in se ne vmešavam v njihovo delo. Kljub temu, da me pogosto pozovete k opredeljevanju do tega ali onega ravnanja. Za demokracijo se mi zdi zelo pomembno, da vsak dela to, za kar je poklican, in da za to tudi odgovarja. Ne sme se pretirano vmešavati v odločitve drugega. Obenem bi si želel več sodelovanja tudi med institucijami.

Vladi Marjana Šarca priznavate zasluge za politično stabilnost. V njej so v glavnem stranke levo od sredine političnega spektra. V praksi pa ta vlada postaja vedno bolj odvisna od glasov desnice, tudi skrajne desnice. Bi nas to moralo skrbeti ali gre le za dokaz politične spretnosti predsednika manjšinske vlade?

Predsednik vlade ima gotovo neke ambicije z vlado, ki jo vodi. Omenil sem že, da je bilo preteklo leto idealno za pomembne strukturne ukrepe, a zelo primerno bo tudi letošnje leto. Če ima namen izpeljati dva ali tri ukrepe, mislim, da je v njegovem interesu, da pridobi čim širšo politično podporo, on se ne veže le na enega partnerja. Da venomer išče čim širšo podporo. Če si predsednik tega želi, sem mu pri tem pripravljen pomagati.

Ali bi tej vladi lahko dodelili številčno oceno za opravljeno delo do tega trenutka?

Nikoli nisem ocenjeval dela vlade, niti je nisem hvalil ali grajal. Z vlado sodelujem in sem pripravljen pri trajnejšem okrevanju sodelovati tudi v novem letu. Ne samo pri gospodarskem, socialnem in finančnem okrevanju, temveč tudi pri družbenem in političnem okrevanju. V smislu atmosfere, sodelovanja, povezovanja in zaupanja. Tega je po mojem mnenju premalo. Kaj je sporočilo akcije za Krisa ali športnih uspehov? Da močno navdihnejo ljudi, da se posamezniki zganejo, da se prepoznajo v skupnosti, da gredo za nekimi vrednotami. Mislim, da ima nekaj tega tudi politika. Le da čuti odrinjenost od tega dogajanja, kot da ne bi imela te energije. Pa jo ima, čutim, da jo ima. Ne odloči se za malo bolj pogumno politiko. Politika sodelovanja je namreč pogumna politika. Dostikrat nekomu ponudite roko in je zavrnjena. Če se umaknete, je sodelovanje končano. Treba je zbrati toliko poguma in odločnosti, da tudi ko je roka zavrnjena, jo podate še enkrat. Velikokrat pravim, ko je konec dialoga v politiki, se morate vrniti k dialogu.

Ker veliko komunicirate prek družbenih omrežij, vas moram vprašati, kako so vam všeč "šarcizmi"? Torej ljudske modrosti, s katerimi premier velikokrat s prispodobo opisuje razmere v koaliciji in v državi.

Vsakdo poskuša težke in zapletene stvari pojasniti na svoj način, na najbolj preprost način. Ker mu je veliko do tega, da bi ljudje skušali razumeti kompleksnost nekih pojavov. Tudi politiki skušamo vsak na svoj način ljudem predstaviti svoj pogled na zapletene težave, jih poenostaviti. S tem želimo poklicati ljudi k podpori za rešitve.

Torej jih sprejemate kot nemoteče?

Vsakdo ima svoj način. Pomembno je, da smo tolerantni, strpni, da pri komunikaciji nismo žaljivi. Morda je danes prisotnega preveč sovražnega govora. V zadnjih dneh predvsem opozarjam na nevarnost izključevanja. V vseh preteklih desetletjih smo bili priča takim skušnjavam, kot smo jim danes. Torej, da bi prehitro izključevali tistega, ki misli drugače. V najbolj navdihnjenih časih slovenske politike pred 30 leti, ne samo da ni bilo izključevanja, temveč smo se trudili razumeti drug drugega, povabiti drugega vživeti se v našo resničnost in se hkrati drugemu tudi pustili prepričati. Zdaj je tega premalo. Še več, smo v zelo veliki nevarnosti izključevanja. Povedali bomo svoje stališče, ga poudarili, morda celo na sovražen in izključevalen način, nič pa nas ne bo zanimalo, kaj misli drugi. To za Slovenijo, ki je majhna skupnost, majhen narod, majhna država, v osnovi ne pride v poštev. Če bi šel ta razvoj naprej, je to lahko za nas zelo slabo. Če pa bi nam to v prihodnje uspelo obrniti, bi Slovenci lahko dosegli nemogoče stvari. V znanosti, športu, kulturi in tudi v politiki.

Verjetno bi šli lahko na podoben način tudi v odnose s Hrvaško? Nenehno poudarjate, da prihaja čas, ko si bo sabor spet premislil, tudi glede uresničitve meje, ki jo je na morju in kopnem določilo sodišče v Haagu. Na drugi strani se zdi, da dejstva govorijo proti temu. Sodišče EU po mnenju generalnega pravobranilca ni pristojno za odločanje o slovenski tožbi, Evropska komisija bi raje videla, da gre za dvostransko vprašanje, čeprav je sporazum nastal pod njihovim okriljem. Kje je točka, ki jo vidite kot preobrat in vam vliva optimizem?

Prvo je, da bo hrvaška politika prišla do drugačnega zaključka v nekih povsem mirnih okoliščinah, ko nič ne bi pritiskalo nanjo. To je zelo mogoče. Prav v trenutku, ko ne bi nič pritiskalo na hrvaško politiko, bi ta avtonomno spremenila stališče. Dejala bi, da je to storila po svoji volji in ne pod pritiskom. To je ena izmed različic dogodkov v prihodnjih letih.

Druga različica pa je, da bi to storila pod nekim pritiskom. Ne želim, da bi se to znova zgodilo zaradi pritiska Slovenije, saj bi to obremenilo vse naše odnose.

Ali je bila tožba napaka nekdanjega premierja in aktualnega zunanjega ministra?

Odločitev je bila sprejeta v času, ko vlada ni imela polnih pooblastil. To je bila morda najslabša okoliščina. Sicer pa bi vam rad nekaj iskreno povedal: Slovenija se mora aktivno in po pravni poti truditi dokazovati, da je sporazum izpolnjen, da je arbitražno sodišče končalo delo, da je meja določena in da mora po mednarodni pogodbi Hrvaška mejo spoštovati. Če želimo to doseči bilateralno, kjer uporaba sile seveda ne pride v poštev, moramo posegati po pravnih sredstvih. Včasih bomo uspešni, včasih ne. Ne smemo pa nikoli prenehati z uporabo pravnih sredstev, zato da bi domačo, hrvaško, mednarodno, pravno in politično javnost prepričevali, da od dejstva, da je arbitražno sodišče določilo mejo, ne bomo odstopili.

Petega januarja se na Hrvaškem obeta precej negotov drugi krog hrvaških predsedniških volitev. Koga bi si vi bolj želeli za sogovornika Slovenije? Zdi se, da izbira ni velika. Zoran Milanović je na eni strani po aferi s prisluhi začel postopke za izstop Hrvaške iz arbitražnega sporazuma, na drugi strani pa je aktualna predsednica Kolinda Grabar-Kitarović dejala, da je arbitraža mrtva.

Sleherna moja izjava bi pomenila vmešavanje v notranje zadeve sosednje Hrvaške. S tistim, ki ga bodo hrvaški volivci postavili na položaj predsednika, bom sodeloval. Sodelovanje s Hrvaško in tudi vsemi sosednjimi državami je za Slovenijo pomembnejše, kot se zdi na prvi pogled. Če odmislimo zaplet pri uveljavitvi arbitražne razsodbe, nimamo hudih težav s sosednjimi državami. Moje mnenje je, da bi bili lahko odnosi še boljši. Prizadevati bi si morali za to, da bi tudi tam, kjer obstajajo rane, gradili na tistem, kar nam je skupnega. Za majhno državo je zelo pomembno, da začne zunanjo politiko v odnosih s sosedi, kjer so ti najboljši možni. Tu imamo še nekaj dela. Tudi to je ena od mojih nalog, ki si jih zadajam v novem letu. Na spominsko slovesnost ob 100. obletnici požiga Narodnega doma v Trstu prihaja italijanski predsednik Sergio Mattarella. Z avstrijskim predsednikom Alexandrom Van der Bellenom načrtujeva skupno obeležitev 100. obletnice plebiscita na Koroškem. Z madžarskim prijateljem Janosem Aderjem imava nekaj načrtov, ki zadevajo podnebno politiko. Čakam, kdo bo moj sogovornik na Hrvaškem, da bi nadaljevali s procesi Brdo–Brioni in drugimi iniciativami. Poudariti želim, da predsednik republike ne more namesto vlade krojiti zunanje politike. Vlada bi morala biti malo bolj aktivna.

Ali je to kritika tega, da še ni bilo izpeljanega obiska v Zagrebu?

Sem zagovornik dialoga. Ne želim se pretirano vmešavati v delo predsednika vlade. Tako kot v domači tudi v mednarodni politiki brez dialoga ne morete pričakovati rešitev. Tudi premier in drugi ne smejo pričakovati, da mora biti obisk v Zagrebu v celoti uspešen, zato da bi se zanj odločili. Včasih bo neuspešen, morda trikrat, ampak četrtič ali petič bo s svojo aktivnostjo začel spreminjati stvari. Poleg nekaterih strukturnih sprememb navznoter potrebujemo nekatere mednarodne aktivnosti, zato da držimo ugled oziroma vpliv, ki ga imamo. Od tega smo vitalno odvisni tudi navznoter.

Poslancem predlagate kandidate za ustavne sodnike. Kako nelagodno vam je bilo pred časom spremljati odprt javni spor dveh ustavnih sodnikov, ki je zašel globoko v polje dnevne politike? Govorimo o politični pristranskosti sodnikov. Ste razmišljali, da bi kakorkoli posegli v ta spor?

Tu sem se držal načela, ki sem ga omenjal že na začetku, da so nekatere institucije neodvisne. Ustavno sodišče kot varuh ustavnosti je neodvisno. Zdelo se mi je, da če so tam imenovane sodnice in sodniki s svojo osebno integriteto in znanjem prepričali tako mene kot državni zbor, da so primerni za ustavne sodnike, bodo rešili tudi te notranje zaplete. Pri tem jim želim srečno roko v novem letu.

Ali je vaš večkratni poziv kandidatom za predsednika senata Komisije za preprečevanje korupcije, naj se prijavijo vsi, ki premorejo osebno integriteto, med vrsticami razbrati kot klic, česa je v zadnjih letih manjkalo?

Ne glede na oceno dela zdajšnjega predsednika komisije vsi veliko pričakujemo od te komisije. Morda celo preveč, glede na njene pristojnosti. Vsi zaznavamo problem korupcije. Želimo si, da ga ne bi le sankcionirali, temveč tudi preprečevali, kolikor je mogoče. Želimo si torej aktivne, ambiciozne komisije na čelu s predsednikom, ki bo imela razdelano strategijo za pet let, kako se te težave lotiti, da bodo ljudje rezultate njihovega dela lahko tudi opazili. Res pa je, da komisija ni edina poklicana za to, da se bori proti temu nevarnemu družbenemu pojavu.

Navdihuje vas mlada podnebna aktivistka Greta Thunberg. Ali je razglasitev izrednih podnebnih razmer v Sloveniji nekaj, kar ta hip potrebujemo, ali je v ozadju takšnih pozivov tudi dnevna politika oziroma politični cilj?

Nedavno sem ustanovil stalni posvetovalni odbor za podnebno politiko, v katerem so ugledne osebnosti na tem področju. Tudi oni so v prvem izdanem priporočilu za javnost ugotovili, da bi bila morebitna razglasitev izrednih razmer koristna, zlasti v psihološkem smislu. Da bi se javnost in poklicani popolnoma jasno zavedali, da ne moremo več oklevati z nekaterimi ukrepi in da bi v novem letu glede treh temeljnih dokumentov dosegli široko podporo. Ne gre za dnevno politiko. Gre za strateški premislek, kako okoljsko in energetsko politiko postaviti na skupni imenovalec, da bomo imeli trajnostni razvoj, ki bo dolgoročno vzdržen.

Kaj pa vaši osebni cilj za leto 2020, s pomočjo katerih boste čez leto dni presodili, kako uspešni ste bili pri svojem delu?

Tudi ob izteku letošnjega leta bi rad čutil notranje zadoščenje. Da sem kot predsednik republike naredil vse ali skoraj vse po svojih najboljših močeh in kot en steber stabilnosti v tej domovini deloval pozitivno. Zdi se mi, da gre Sloveniji v redu, ampak bi ji šlo lahko še veliko bolje, če bi bila politika malce bolj ambiciozna in če bi malo več sodelovala. Če bi imela dialog med seboj in z javnostjo. Potrebuje pa tudi elementarno spoštovanje in medsebojno spodbujanje. Poglejmo malo na vrline, ki krasijo naše športnike, znanstvenike, vse tiste, ki dosegajo odmevne mednarodne uspehe. Pri njih lahko vidimo, da pogum in vztrajnost na koncu prineseta rezultate. Politika naj bo v novem letu navdihnjena s tem, prav gotovo bom tako ravnal tudi sam. Če bova imela prihodnje leto tudi intervju, si želim, da bom z zadoščenjem pogledal na leto 2020 in rekel: Naredil sem vse, kar je v moji moči, da bi bilo domovini, ki jo predstavljam, bolje.