Predsednik Pahor na slovesnem evangeličanskem bogoslužju ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

Murska Sobota, 25. 8. 2019 | sporočila za javnost, govori

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil slovesnega evangeličanskega bogoslužja Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji ob 100. obletnici združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Slovesnost so v duhu dediščine reformacije z glasbo in besedo sooblikovali nekateri domači umetniki. Po končanem slovesnem bogoslužju, ki ga je vodil škof Geza Filo, so zbrane nagovorili častni škof Geza Erniša in nadškof Alojzij Cvikl, predsednik republike pa je bil slavnostni govornik.

Predsednik Pahor na slovesnem evangeličanskem bogoslužju ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
Foto: Nebojša Tejić/STA

V nadaljevanju je besedilo slavnostnega govora predsednika republike. Velja govorjena beseda!


Spoštovane gospe in gospodje,


danes na nek način zaokrožujemo številne praznične obeležitve stoletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.


Domala vsi praznični dogodki so iskreno in močno nagovarjali k sožitju. Tudi obe slovesni maši sta potekali v ekumenskem vzdušju, pridige in govori pa so hkrati poudarjali dolžnost za ohranitev lastne narodne istovetnosti in odgovornost za spoštovanje istovetnosti drugih.


Škof dr. Peter Štumpf je v pridigi čudovito povzel in krepko poudaril: »Če bi se sonce tega prijateljstva kdaj hotelo zmračiti, potem naj raje prej izgine tisti dan in tista ura, kot pa da se to zgodi. Bolje je, da nas ni, kot pa da smo, pa si nismo dobri sosedje in prijatelji.«


Te močne besede so mi na predvečer evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov odzvanjale med polaganjem venca v spominskem parku na žrtve 2. svetovne vojne in na žrtve rasnega, nacionalnega ter ideološkega fanatizma iz obdobja po 2. svetovni vojni v Lendavi in njeni okolici.


Žrtve mračnjaštva so bili Slovenci in drugi slovanski narodi, Madžari in Judje. Judje do te tragične mere, da so bili izruvani iz prekmurske ravnice vse do današnjih dni. Hočem reči, da niti za en sam trenutek ne smemo zmotno misliti, da nam je dopuščena nemarna ravnodušnost glede nestrpnosti vseh vrst.


V teh prekmurskih in slovenskih slovesnostih sem s spoštovanjem in z velikim strinjanjem poslušal sporočila različnih govornikov, ki so v različnih jezikih podčrtali pomen svojega lastnega jezika za njihov narodni značaj, a hkrati v enaki meri razumevanje in spoštovanje do drugih narodnih značajev in njihovega jezika. To je bila čudovita glasba za ušesa današnjega nemirnega sveta.


Če je bila na sobotni maši prejšnji teden pravilno poudarjena odločilna vloga katoliškega duhovništva za ohranjanje slovenskega jezika in kulture Prekmurcev ter njihovo odločitev za združitev s Slovenci na drugi strani Mure, potem je bil na današnji maši ustrezno podčrtan odločilni pomen reformacije, Trubarja in njegovih sodobnikov za slovenski jezik sploh in njegov razvoj.


Vaš škof Geza Filo je o tem lepo govoril že pred tednom dni v Beltincih.


»Človek je v svoji bivanjskosti bitje odnosa, je simbolno bitje. Ko govorimo o človeku kot simbolnem bitju, spoznavamo, da je človek kulturno bitje in tako pogojeno z jezikom. Razmišljanje s svojo glavo, ljubezen in odgovornost do lastnega naroda in jezika, skrb za vero, izobrazbo in vsesplošni napredek, je mnoge Prekmurce vodilo, da so se vedno trudili ravnati tako, da bi vsak dan mogli dati dober izkaz o lastnem “hiševanju”.«


Skratka, prekmurski človek se je v vnovičnem vrvežu preurejanja sveta po 1. svetovni vojni odločil za združitev z matičnim narodom, ker je govoril v bistvu isti jezik in gojil isto kulturo z vsemi njenimi krasnimi posebnostmi, a ni nikoli pozabil na odprtost, širino in sprejemanje drugih in drugačnih.


Ni naključje, da so številni govori ob obletnici poudarjali pomen skupnega evropskega doma. Iz zgodovinske perspektive lahko danes jasno vidimo, kako nenadomestljiv je za razvijanje take politične in človeške kulture.


Gospe in gospodje, vse potemtakem mineva v tehtni presoji zgodovinskega nasledstva, v učenju iz njega za bolj pravičen in bolj varen svet, z določenimi skrbmi, a z močno voljo, da se jih odpravi z modrimi in strpnimi ravnanji, vse potemtakem mineva z neskončno voljo, da ohranimo ta prekmurski, slovenski, evropski svet lep in varen za naše otroke in njih otroke. To je naše poslanstvo.


Sprejmite, prosim, v mojem imenu in imenu naroda, ki mi ga je čast predstavljati, moje iskrene čestitke ob državnem prazniku z z najboljšimi željami za lepo in varno bodočnost. Hvala.

Predsednik Pahor na slovesnem evangeličanskem bogoslužju ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
Foto: Nebojša Tejić/STA