Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za Finance

Ljubljana, 18. 12. 2013 | intervjuji

Intervju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za Finance:
Borut Pahor: Prodati bi morali vse banke

Novinarja: Matic Cvelbar, Petra Sovdat
Foto: Aleš Beno

Znamenja okrevanja bi lahko bila vidna prihodnji božič, napoveduje predsednik Boru
t Pahor

"Možnosti za izhod iz krize imamo. Če želimo imeti socialno državo, pomeni, da bo davčni primež nekoliko večji, kot če bomo imeli državo, ki bo igrala vlogo regulatorja oziroma skrbnika za najosnovnejše potrebe države kot skupnosti. Načeloma nisem za to, da bi v prihodnjih letih dodatno davčno obremenjevali ljudi. "Mislim, da je možna gospodarnejša uporaba davkoplačevalskega denarja. Politiki moramo stopiti skupaj. In ukrepati. Takoj, da ne bo prepozno, kot je bilo pri bankah."

Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za Časnik Finance
Foto: Aleš Beno/Časnik Finance

"V slovenski politiki ne smemo več čakati na točko, ko ni več nobenih drugih možnosti, da končno ukrepamo. Čas je, da politika stopi skupaj in izvede strukturne spremembe."

Najprej "zgodovinsko" vprašanje, gospod predsednik. Ste zdaj srečni?

Sem.

Kaj vas osrečuje?

V zvezi s tem vprašanjem sem postal bolj ponižen. Ni treba več cele pogače, tudi drobtinice me osrečujejo.

V preteklosti smo bili od vas navajeni, da ste se veliko oglašali. Od januarja, ko so se z objavo poročila KPK začele politične krize, ste bolj rezervirani. Zakaj tak komunikacijski preobrat?

Statistika, ki pa verjetno ne pove vsega, pravi, da sem imel letos 153 govorov in 37 izjav za javnost. To ni malo. Povprečno se udeležujem dveh dogodkov na dan. Torej je moja komunikacija z javnostjo izredno živahna. Se pa ne odzivam nujno na dnevne dogodke, ampak na tiste, za katere menim, da so strateški. V zadnjih govorih skoraj ni takega, kjer ne bi opozarjal na to, da je zdravstveni sistem dva koraka do sesutja. Vendar se to skoraj nikjer ne zabeleži. Očitno ni relevanten, ker je javnost osredotočena na korupcijo v zdravstvu. Veliko si prizadevam za nujnost reforme.

Se vam zdi, da smo Slovenci v tem trenutku na moralnem dnu ali lahko pademo še globlje? In, kar je še pomembneje, kaj moramo storiti, da se dvignemo?

V prihodnjem letu bi lahko videli luč na koncu predora. In tu ne mislim le na ozek krog strokovnjakov, temveč na večino javnosti. K temu me spodbujajo nekateri bolj optimistični gospodarski kazalci, kot smo jih bili vajeni v zadnjih letih, pa tudi večji zagon pravne države, ki bolj uspešno sankcionira protipravna ravnanja, ki so že bila storjena, ter sprememba zakonodaje v smislu, da se take stvari ne bi dogajale. Dobra stran krize je, da je razkrila temnejšo plat zgodbe o uspehu v času tranzicije. Brez krize bi obstajala velika nevarnost, da bi se divja privatizacija, zlorabe položaja in vse, kar sodi v to agendo, nadaljevali.

Smo priča poglobljenemu nezaupanju ljudi v državo, politiko, v institucije, ampak nekaj je jasno: zaupanje je sveti gral politike. Dokler politika ne bo naredila domače naloge, ga ne bomo dobili. Domača naloga pa je, da pomaga k izhodu iz krize in moralni obnovi. Prepričan sem, da lahko v letu 2015 pričakujemo ne le boljše gospodarske razmere, temveč tudi večjo samozavest ljudi in neko novo upanje, ki smo ga tako zelo pogrešali.

Volivci, davkoplačevalci od politikov že leta poslušamo stavke v smislu "jesviken". Da bodo zmogli. Zgodi pa se nič, Slovenija še bolj pada, čedalje več ljudi je na cesti, odkrivajo se novi sumi kaznivih dejanj. Ste prepričani, da res zmorejo? Bi bilo bolje, da poiščemo pomoč v tujini? Ne mislim finančno, predvsem organizacijsko, da bi se prej pobrali.

Kot veste, sem zelo naklonjen temu, da bi se vzpostavili boljši pogoji za večja tuja vlaganja, to avtomatično prikliče tujo pamet, mentaliteto, želimo si te, ki je usmerjena v razvoj in odgovornost, gospodarnost. Nič nimam proti temu, da bi pri sankcioniranju nekaterih strateških nepravilnosti v razvoju, denimo bančnem sistemu, poklicali na pomoč tuje strokovnjake. Islandska izkušnja, ko so poklicali francosko preiskovalko, mi je blizu.

"V prihodnjem letu bi lahko videli luč na koncu predora. In tu ne mislim le na ozek krog strokovnjakov, temveč na večino javnosti."

Čemu se potem slovenska politika tako otepa tuje pomoči?

Sam se je ne. Res pa je, da ne le v politiki, temveč tudi v širši javnosti prevladuje stališče, ki smo mu rekli >>nacionalni interes<<. Zdaj se je pokazalo, da je ta politika obsoletna in da je treba videti neko drugo perspektivo. Zavzemam se za privatizacijo vseh treh bank.

V nasprotju z nekaterimi menim, da ni potrebno, da država obdrži 25 odstotkov plus eno delnico NLB. To bi odgnalo vlagatelje iz zahodne hemisfere. Saj tudi KBC ni šla zato, ker bi imela premajhen delež, temveč zaradi vmešavanja politike. Zame je pomembno, da imamo banke, ki opravljajo svoje delo, da te servisirajo gospodarstvo in prebivalstvo. Ne pa lastništvo bank, ki tega ne opravljajo. Do zdaj smo se preveč osredotočali na to vprašanje.

Prav tako bi lahko pri upravljanju državnega premoženja, v uprave dali tuje strokovnjake in da bi morali zakonodajo prilagoditi tako, da ne bi omejevali njihovega sodelovanja, temveč ga spodbujali.

Zakaj samo govorimo o tem?

Prizadevam si, da se ne bi zamajala elementarna zavest, da lahko Slovenci svoje težave premagamo sami. Sicer bi spoznali, da jih ne moremo, to pa pomeni, da ne moremo biti gospodarji svoje usode in se moramo vedno znova priključevati tistim, ki bodo odločali namesto nas. Mislim, da smo to sposobni sami. Ni pa treba, da o vsem odločamo sami. Ampak, da v globalnem svetu z vami sodelujejo, zaradi vašega interesa, ne njihovega, tudi drugi, ki imajo več izkušenj, znanja. Mislim, da smo zdaj prestopili neki rubikon.

Kje se to vidi? V tem, da ECB in evropska komisija že od poletja v živo spremljata sestanke na Banki Slovenije?


Tudi. Bilo bi mi zelo neprijetno, če sem preveč optimističen. Zdi pa se mi, da smo v letu preloma. Vsaj možnosti za to so. Predsodki, ki so prevladovali vse od nastanka države, so postali prekrhki, da bi se upirali času. Kriza je ciklična. Da ostajamo znotraj razvojne paradigme sveta, znotraj katere se vrti moderni svet. Otresti se moramo predsodkov, zaradi katerih nismo znali naprej. Mislim zlasti na "nacionalni interes". In jasno je, da moramo biti bolj hitri in odločni, drugače nam bodo tehnologija in drugi vzvodi razvoja ušli, mi pa bomo ostali na robu razvoja.

Veste pa, da vedno poudarjam, da moramo ostati v skupini najbolj napredne, povezane v EU. Ni le vprašanje, ali si to želimo. Kmalu se lahko postavi vprašanje, ali smo sploh še kvalificirani za to.

Kot premier ste že govorili o Evropi dveh hitrosti...

Zlasti po evropskih volitvah se utegne začeti proces iskanja konsenza o novi evropski ustavi in morda je pri večjih in gospodarsko uspešnejših državah več pripravljenosti za to.

Vas je velikost bančne luknje presenetila?

Je v okviru pričakovanj. Ampak, da se razumemo, to je resna težava. Dobro je, da jo lahko rešimo sami, slabo pa, da gre toliko denarja davkoplačevalcev v sanacijo bančnega sistema. Dobro je tudi, da se hkrati zaostruje odgovornost v zvezi z napačnimi ravnanji - ne le protipravnimi, temveč tudi v zvezi z napačnimi presojami. Tu nihče ne sme biti izvzet.

"Predsodki, ki so prevladovali vse od nastanka države, so postali prekrhki, da bi se upirali času."

Nekje sem ujela, da vam - kot premieru - tedanji finančni minister Križanič ni povedal, da imajo domače banke take težave. Drži?

Težko bi izrekel tako hudo obtožbo, zlasti ker vem, kakšen je Križaničev pogled na bančni sistem - drugačen od mojega. Njegov je bil v smislu gledanja skozi prizmo "nacionalnega interesa". V letu 2009 je bila fotografija bančnega sistema ugodna, če pa bi pogledali film, bi videli, da se rana gnoji. Ko smo diskutirali o ustanavljanju slabe banke, ta ideja ni prevladala. Spomnim se Lahovnika, ki mi je rekel: "Predsednik, opravljamo nalogo, ki bi jo morale opravljati banke." Pogovarjala sva se o privatizaciji. Da bi se s tem tudi sami veliko naučili. Ampak sva ostala bolj osamljena pri tem mnenju.

Če se navežem na prejšnje vprašanje: kako bi lahko Božo Jašovič naredil karkoli, če je dobil klic od Franca Križaniča, da ne sme prodati Mercatorja? Ali v NKBM, če dobijo trije direktorji državnih podjetij klic Marka Goloba, da morajo kupiti delnice NKBM, da banke ne bi dobili tujci? Bi bilo smiselno, da bi se vzpostavil sistem z možnostjo, da bi tudi politiki odgovarjali za napačna ravnanja, pa ne mislim le na volitve? Škoda je izmerljiva.

Mislim, da je treba videti tudi to možnost in da je ta pred nami. Navsezadnje ne samo skozi preiskovalno komisijo, ki pravkar začenja opravljati delo, ampak tudi skozi druge organe pregona politika pri tem ne bo izvzeta.

Vsekakor potrebujemo nekaj, kar bi dalo tudi javnosti potrebno verodostojno zaupanje, da poteka neki kakovosten postopek, ki bo odkril ne samo tiste, ki so protipravno ravnali, ampak tudi tiste, ki so imeli zelo napačne presoje in imajo v tem smislu neko odgovornost.

Gre tudi za vprašanje, ali smo se iz te zgodbe kaj naučili. Tukaj pa je moja slutnja slaba - premalo. Čakamo, da se sesuje zdravstveni sistem, in potem bodo vsi začeli spraševati, zakaj ni nihče opozoril na to. S svetlobno hitrostjo se bližamo točki, ko bomo morali, ne samo zaradi fiskalnih, koruptivnih, temveč zaradi strukturnih razlogov v našem javnem zdravstvu, kupiti zdravje. In to bo naše ljudi upravičeno vrglo iz tira.

Kaj torej potrebujemo? Macolo, da nekoga po glavi? Kaj lahko naredimo, da se to spremeni?


En vzvod je gotovo ta, da se bolj odpre slovenski prostor z navzočnostjo tuje konkurence. Gotovo. Domače in tuje.

Vztrajam, da mora biti Slovenija gospodar svoje politične usode. Prizadevam si, da bi razumeli, da to v sodobnem času lahko storimo le pod pogojem, da smo odprta družba. Ampak očitno smo tisti, ki vztrajamo pri tem videnju, trenutno še v manjšini, mislim pa, da postajamo vse močnejši. Je slovenska politika zaradi tega nauka danes bolj sposobna presojati razmere in pravočasno sprejeti odločitve? Nekoliko, ampak ne toliko, kot bi si želel.

Veste, kaj se nam utegne zgoditi? Zaradi nekaterih gospodarskih kazalcev za prihodnje leto, ki so povezani z okrevanjem na evrskem območju, lahko kdo prehitro sklepa, da Slovenija okreva. Slovenija bo na ravni kazalcev dejansko izšla iz gospodarskega dna, a to bo še zelo daleč od tega, kar si želimo, da bi Slovenija bila po krizi. To je moderna, kompetitivna in hkrati solidarna družba, ki bi lahko bila strateška na območju najbolj povezanih držav Evropske unije. Mi še nismo na tej točki.

"Čakamo, da se sesuje zdravstveni sistem, in potem bodo vsi začeli spraševati, zakaj ni nihče opozoril na to."

Dajete občutek, da vas politiki tudi na izvršilni oziroma zakonodajni strani ne poslušajo najbolj.

To ni njihova dolžnost. Ne razglašam se za modreca, vendar imam nekaj dragocenih izkušenj, ki jih drugi niso imeli možnosti pridobiti. Bil sem predsednik DZ, vlade in zdaj sem predsednik države. Imam nekaj izkušenj, kaj je mogoče storiti in česa ne. Kaj ovira in kaj spodbuja presojo, da bi se razvijali v smer, za katero mislim, da si je večina Slovencev želi. Za to si ne prizadevam tako, da bi vsak dan kritiziral ali učil, ampak da bi spodbujal procese dobrih praks in tega, kar mislim, da je treba spodbuditi, da bi tako inspiriral tisto, za kar mislim, da je koristno za naš razvoj.

Lahko odkrito poveste, katere napake vaše vlade ponavlja zdajšnja vlada?

Skrajno težko je v teh razmerah gledati na pravilne odločitve, ki vodijo državo strateško iz krize in daleč naprej v prihodnost, in hkrati misliti na uspeh prihodnje leto. To dvoje se izključuje. Skoraj.

Niste bili ravno odkriti. Eno napako ste že omenili - NLB.

Govorim o bančnem sistemu na splošno.

NLB in počasno odzivanje.

Da. Prepočasno odzivanje je gotovo ena napaka, manjka pa tudi premalo ambicioznih reagiranj v slovenski politiki. Ta hip ne vidimo, za kateri cilj si prizadevamo. Zdi se, kot da je najpomembneje, da hodimo, četudi hodimo v krogu, namesto da bi imeli pravo smer, po kateri bi šli, tudi če bi bila ta težja. Zdi se, da v zvezi s tem konsenza ni.

Je ena izmed napak tudi ta, da nadaljujejo politiko vašega mandata o zadolževanju države? Da obstaja maksima, da se bomo zadolževali, potem bo pa prišla rast? Od leta 2008 do danes se je javni dolg povečal z 22 na 76 odstotkov BDP, rasti pa še vedno ni.

Izkušnje treh vlad so pokazale, da je vedno lažje s kritične razdalje svetovati, kaj storiti, kot to storiti, ko imaš možnost. Treba je imeti varčevalno politiko, brez te ne gre. Treba je imeti ukrepe strukturnih sprememb - vključno z gospodarskim in bančnim - ter jih odpreti za tuja vlaganja. Na koncu pa se je treba zadolžiti toliko, kolikor gre neposredno za naložbe. To je nekaj povsem drugega, če se zadolžite za krpanje luknje v bankah ali v javni porabi.

Vas v tej luči skrbi izjava predsednice vlade Bratuškove, da ni naklonjena krčenju javnega sektorja?

Ves čas gre za diskusijo o masi plač v javnem sektorju, ne pa za diskusijo o tem, ali kdo izgubi službo v javnem sektorju. Mislim, da je ta kompromis oziroma dogovor med sindikati in državo, da se masa plač v javnem sektorju sicer zmanjšuje, da pa se ne sme vtikati v zaposlenost v javnem sektorju, v bistvu slab.

Bom presenetil s svojim stališčem: sem bolj naklonjen temu, da masa plač ostane enaka, ampak da dobite vzvode za prevetritev zaposlenosti v javnem sektorju. To bi bilo veliko bolj pomembno. A treba se je vprašati, zakaj, čeprav sem to vedel že kot premier, nisem uspel in zakaj tudi danes tako ne silim s tem. Pomagajte mi oblikovati merilo, po katerem boste lahko odpuščali v javnem sektorju, da ne bo tisti, ki bo odpuščen, imel sto tisoč izgovorov, da je politično šikaniran. Tega merila sam nisem bil sposoben oblikovati. Mi lahko vi pomagate?

"Izkušnje treh vlad so pokazale, da je vedno lažje s kritične razdalje svetovati, kaj storiti, kot to storiti, ko imaš možnost."

Ali ne bi bilo najlažje, če bi pogledali, katere storitve so sploh potrebne?

Vsekakor! A ko gre za sistematizacijo delovnih mest, to še nekako gre. Težava je, ko pridete do vprašanja, kako bi lahko nekomu, ki svojega dela ne opravlja dobro, čeprav je njegovo delovno mesto koristno, povedali, da zapusti ta položaj, in hkrati zaposlili novo osebo.

In smo pri delovni zakonodaji.

Tako je. To je glavno vprašanje! Ali smo sposobni sprejeti merila, da bodo tisti, ki so dolžni odločati, koga bodo imeli zaposlenega v javni upravi, imeli za to dovolj oprijemljiva merila. Da bi bil denimo gospod Jože odpuščen brez občutka, da je šikaniran, in da bi bila gospa Sonja zaposlena zato, ker je veliko bolj kvalificirana za to delo.

Vi ste se pogajali s sindikati, vi povejte.

Sindikati so veliko bolj naklonjeni stališču, da se uravnava fiskalni problem z maso plač kot pa s selekcioniranjem zaposlenih. Moje stališče pa je nasprotno, in sicer, da je masa plač dolgoročno manj problematična kot sestava zaposlenih. V realnem sektorju imate položaj, v katerem delodajalci po presojah, ki jih vsiljuje trg, odločajo o tem, koga še potrebujejo in koga ne več oziroma koga potrebujejo namesto koga na delovnem mestu. Ali imate ta mehanizem selekcije v javnem sektorju? Nimate ga! Zlasti v javni upravi! Moja izkušnja, ko sem bil predsednik vlade, je, da je dostikrat en zaposlen opravil delo dveh drugih. Raje bi njemu dal višjo plačo in se izognil temu, da imam dva zaposlena. A do tega položaja ne moremo priti. Rad bi spodbudil vlado, da pride v pogajanjih s sindikati javnega sektorja do novega kompromisa, ki bo konceptualno povsem drugačen. Da ne bo šlo v prvi vrsti za vprašanje mase plač, ampak za vprašanje najboljših ljudi, ki so sposobni opravljati svoje delo, in morebitnega zmanjšanja števila zaposlenih. Do tega še nismo prišli.

Tu pa pridemo do tistih dveh, katerih delo je opravil tretji kolega, da ju torej ne morete tako malo plačati, kolikor lahko onadva malo delata.

Opazil sem, da imamo zelo pridne in nadpovprečno kakovostne ljudi, ki opravljajo delo še za druga dva, ki niti približno ne delata enako koristno, vsi trije pa imajo enake plače. To ni v redu!

Če se omejimo na tista dva, ki visita, denimo, na Facebooku, ali je to težava slovenske birokracije?

To je glavna težava! Seveda je masa plač s kratkoročnega fiskalnega vidika težava, ampak še večja je, ali imamo mi v javni upravi mehanizme, s katerimi lahko prestrukturiramo in po potrebi zmanjšamo javno porabo. In jo hkrati tudi dobro plačamo!

Je pa to fino za politike, saj imajo socialni mir.

To je gotovo lažje za sindikate, ljudi in za politiko. Slovenija bo pokazala svojo pravo vitalnost za razvoj v 21. stoletju, ko se bo sposobna lotiti problemov, preden bodo ti izbruhnili. Tega ta hip za slovensko državo še ne moremo reči. Lahko pa rečem, da smo v teh petih letih storili korak naprej, a bi bil ta korak zdaj lahko pogumnejši in daljši.

Niste nam odgovorili na vprašanje, ali se glede na vaše izkušnje to da izvesti v praksi.

To seveda pomeni prepir in trenje. Ampak o smotrnih razlogih. Povsem nekaj drugega je prepir o razlogih, ki so irelevantni za naš razvoj. Tukaj bi pripeljalo do družbenega trenja zaradi pametnih razlogov. Želim povedati, da je tveganje za povzročitev družbenih trenj razumno.

"Opazil sem, da imamo zelo pridne in nadpovprečno kakovostne ljudi, ki opravljajo delo še za druga dva, ki niti približno ne delata enako koristno, vsi trije pa imajo enake plače. To ni v redu!"

Kdaj se bodo pri nas zgodili ti prepiri?

Sam zase znam izreči oceno, kdaj bom lahko kot državljan videl lastno državo kot moderno in aktivno. To se bo zgodilo, ko bo država sposobna rešiti težave, še preden ne bo imela nobene druge izbire. Slovenci vedno čakamo in ne naredimo nič, dokler v to nismo prisiljeni. Za druge družbe, ki imajo daljšo tradicijo, pa je značilno, da znajo skozi izkušnje razumeti, kdaj je treba rešiti težavo, preden se ta zagnoji. Bomo kdaj presegli diskurz o domobrancih in partizanih? Mislim, da je bilo pri tem nekaj mojih ravnanj pomembnih in da se je brez velikega pompa naredil velik korak naprej k pomiritvi in spravi. To bom nadaljeval. Ampak ti diskurzi se v dnevni politiki še vedno nenehno dogajajo. V Sloveniji je vedno nevarno, da se na koncu, ko se izgubijo vse druge politične diskusije, politika vrne k elementarni. Ta pa z vidika prihodnosti zavaja, saj ne pove veliko o tem, kaj si nekdo misli o prihodnosti. Bi pomagala lustracija? Ne. Mislim, da v takšnem smislu, kot je bila storjena v nekaterih vzhodnoevropskih državah na začetku devetdesetih let, ne. Imamo druge instrumente, ki danes omogočajo demokratično pot izbire med tistimi, ki jim ljudje zaupajo, in med tistimi, ki jim ne. In da tisti, ki nimajo legitimnosti, ne opravljajo več svojega dela.

Če bi bili na mestu premierke, bi zahtevali od ministra Jakiča, da odstopi?

To je premierkina presoja.

Po odstopu senata KPK ste dejali, da je treba dati komisiji za brskanje po podzemlju sveder, in ne žličke. Zakon pa je bil sprejet v času vaše vlade. Zakaj ste takrat dali komisiji v roke žličko?

Zakon je takrat po mnenju komisije pomenil velik napredek od pravne in siceršnje situacije. V času moje vlade je bilo omogočeno komisiji, da dela, saj so bili poskusi, da se razpusti. Mi smo kljub krizi za njeno delo zagotovili finančne pogoje. Zdaj sem prevzel odgovornost, da bom skupaj s komisijo proučil ukrepe za tiste pravne instrumente, svedre, za katere bi presodil, da dejansko nadgrajujejo zdajšnji pravni sistem, da bi se lahko izvajal bolj dosleden in učinkovit pregon koruptivnih dejanj. Predvidoma prihodnji teden bom imel sestanek s senatom KPK, kjer mi bodo na mojo prošnjo predali pregled predlaganih ukrepov, s katerimi bi dali v roke pristojnim organom sveder, in ne žličke.

Lahko pričakujemo, da bodo mnenja komisije poslej imela pravno težo?

S tem ne bi prehiteval. Zdi se mi, da so najprej najbolj pomembni njihovi predlogi. In glavno je, da najdemo tri osebe, ki niso nikomur nič dolžne, da sedejo v senat.

Boste v Sloveniji našli osebo, ki nobenemu ni nič dolžna?

Moja vera v to, da je večina ljudi poštena in da dela v dobri veri, je neomajna. Kriza te vere ni zlomila. Je pa pokazala, da je ljudi, ki se jim ni uspelo ali se niso želeli vzdržati skušnjav, več, kot smo si mislili. Ampak moja vera v to, da večina Slovencev živi pošteno od svojega dela in znanja, ni s tem v ničemer zasenčena.

Nikoli niste razložili vašega stališča do imenovanja nekdanjega državnega sekretarja v kabinetu predsednice vlade Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper.

Ko sem opazoval delo mojih predhodnikov in kako najbolj učinkovito zastaviti moje delo, sem spoznal, da predsednik države ne sme biti samo še eden od številnih, ki se oglasijo vsak dan na vse teme.

Ampak, ali se vam ne zdi, da je to zelo plastičen dokaz, kako so politične elite ugrabile državo?

Takšnih primerov je veliko.

Kdaj bo Kitajska tudi uradno največja svetovna velesila?

Kitajska utegne biti že leta 2020 država, ki bi lahko prevzela vodilno mesto med industrijskimi silami sveta. Za zdaj ima dovolj veliko rast BDP, ima dovolj veliko kapaciteto alociranega kapitala po svetu, ima odprta vrata na vse celine, zlasti je navzoča v Afriki, kar Evropejci zanemarjamo in se bomo zavedeli konsekvenc te navzočnosti prepozno. Kitajska zelo spretno izkorišča valutno vojno med evrom in dolarjem. Omogoča, da dolar ostaja nekako svetovna valuta, vendar krepi gospodarsko sodelovanje z EU in kljub krizi ohranja evro kot morebitno valuto prihodnosti, tako da je treba Kitajski priznati, da ne gre samo za osupljiv gospodarski razvoj, ampak tudi za politično spretnost. Vprašanje pa je, ali bo Kitajska z enormno gospodarsko močjo znala prerazporejati to novo ustvarjeno bogastvo tako, da ne bo socialnih ali političnih nemirov.

Koliko ji pri tej pomaga Obama? Vas preseneča majhno zaupanje Američanov v Obamo?

Sem med tistimi, ki spoštujemo Obamovo delo. Bil sem med prvimi evropskimi predsedniki strank, ki so se med primarnimi volitvami zavzeli za Obamo, in ne za Clintonovo. Obama me pa ni prepričal. Rekel je, da bo spremenil dve kulturi; washingtonsko in kulturo na Wall Streetu. Pri washingtonski se zdi, da je bil precej pogumen, medtem ko je pri Wall Streetu bolj ali manj ostal zelo mlačen v ukrepih proti podivjani finančni industriji, ki je ostala še vedno bolj ali manj dejavnik moči, ki je zunaj nadzora držav. To je zelo nevarno. Bom tvegal napoved: ker so prizadevanja za regulacijo svetovne finančne industrije preskromna, se mi zdi, da nismo priča krizi, ki je dolgo časa ne bo več, ampak da smo priča koncu krize, ki se utegne znova ponoviti, ker originalni razlog zanjo ni bil odstranjen. To pa je finančna industrija, ki brez kakršnihkoli regulativ moralno hazardira z denarjem.