Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v pogovoru za Ekipo

Ljubljana, 18. 8. 2013 | intervjuji

Predsednik Republike Slovenije v pogovoru posebej za Ekipo

Novinar: Jurij Završnik

Foto: Arsen Perić

Šport je neke vrste odvisnost

Predsednik Republike Slovenije je vedno hvaležen sogovornik. Zakaj v športnem dnevniku Ekipa? Večkrat smo ga lahko videli na športnih dogodkih, kako vzpodbuja naša dekleta in fante, pred nami je največji športni dogodek v zgodovini Slovenije, predsednik je tudi zagrizen rekreativec in navsezadnje, predsednik verjame, da uspehi slovenskega športa pripomorejo k dvigu narodne zavesti.

Ljudje v zdajšnjih časih raje berejo pozitivne novice kot pa slabe stvari o krizi. In šport je tisti, ki velikokrat prinaša novice o uspehih naših najboljših.

Dva dneva nazaj sem odložil knjigo o Rafaelu Nadalu. Po daljšem času me je pritegnila biografija športnika, in ne politika ali gospodarstvenika. Prebral sem jo naenkrat in z užitkom. O športu radi beremo zato, ker se verjetno želimo potegniti ven iz tega sveta običajnih stisk, ki so danes še večje. Želimo slišati dobre zgodbe, za katere vemo, da so plod trdega dela. To je navdih, ko vidimo, da poleg talenta, ki ga imajo, nekateri uspejo s trdim delom doseči presežek. To nas navdihuje. Mogoče s tem lahko razložimo, zakaj ljudje radi beremo zgodbe o športnih uspehih.

Tina Maze je dejala, da navdihuje ljudi, ampak da je to hkrati velika odgovornost.

Ravno zdaj, ko sem na dah prebral Nadala, sem ugotovil, da so presežki povsod v našem življenju. V kulturi, znanosti, gospodarstvu … V športu pa so še posebej odmevni, ker jih spremlja neskončno število ljudi. Posebej pa je značilno, da šport spremljajo mladi. Oni težje razumejo poslovni ali znanstveni dosežek, športnega lažje in se z njim tudi lažje identificirajo. Predstavljam si, da mora biti na Tini Maze ogromno breme odgovornosti, da ta pričakovanja, zlasti mladih ljudi, prenese na svojih ramenih. Če zmaguje, je to lažje, če pa izgublja, mora biti zelo obremenjujoče. Tisto pa, kar dela športnika velikana, kar so Tina, Primož Kozmus in ostali v slovenskem športu, pa je, da zmorejo prenesti breme ob porazu in se ponovno povzpeti na Olimp. To je občudujoče.

Mnogo ljudi meni, da ko vi ali kakšen drug politik pošlje čestitko športniku ob velikem uspehu, v bistvu reklamira sebe. Ali ste vi pravi navijač, tudi z zastavo, kot vas večkrat vidimo?

Rad bi, da bi slovensko zastavo bolj pogosto videli na športnih prizoriščih. Gledal sem kolesarsko dirko na Norveškem, kjer kolesarstvo zagotovo ni šport številka ena in tudi nimajo velikih kolesarskih dirk. Toda bolj kot kolesarje je bilo videti norveške zastave na vsakem koraku. To mi je bilo lepo. Nočem biti tradicionalen in vsi vedo, da nisem. Nočem se zatekati k tradicionalnim simbolom neke pripadnosti. Nisem pa ravnodušen, če vidim navdušenje, ki je pospremljeno s tradicionalnimi simboli. Čestitke za presežke pa pošiljamo na vseh področjih. Naj gre za zlate maturante, ki so brezhibno opravili preskus znanja in zrelosti, ali pa za patente, ki bodo morda bistveno določali naš način življenja v prihodnje, in jih razvijejo Slovenci. Ali če gre za športne dosežke vrhunskega pomena. Mislim, da je to prav. Moram priznati, da to počne vsak predsednik, ne glede na to, na katerem področju je večji navdušenec. Zame vsaj del javnosti ve, da sem velik navdušenec na športnem področju in se ukvarjam s športom rekreativno. Potem tudi z večjim žarom pošljem čestitko športniku kot uspešnim na drugih področjih, ki jih osebno ne poznam. Saj tudi večino športnikov osebno ne poznam, ampak jih mogoče malce bolj spremljam, kot bi jih kakšen drug predsednik.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v pogovoru za Ekipo
Foto: Arsen Perić

Ste bolj športni predsednik? Nekdanji predsednik Milan Kučan je rad hodil na športne prireditve, Janez Drnovšek pa ne.

Šport mi je všeč. Ne bi mogel reči, da to štejem kot neko dolžnost, če pa že je, saj tudi to sodi v repertoar predsedniških obveznosti, je to prijetna in hvaležna dolžnost. So tudi obveznosti predsednika republike, ki jih opravim z manjšo vnemo. Ampak jih, ker je to moja obveznost. Na športne prireditve grem rad. Šport je, kot tudi druga področja, kjer se dosegajo vrhunski dosežki, neka čudna in nikoli do konca razumljena mešanica talenta in truda. Obojega mora biti prekomerno, k temu pa je treba dodati še začimbo odrekanja na vseh področjih razen športnem. Za razliko od znanstvenih dosežkov, ki jih ne moremo spremljati v živo, kot tudi ne moremo spremljati nastajanja knjige, v športu lahko uživamo ob nastajanju vrhunskega dosežka. Tudi to je razlika, ki šport dela drugačnega od drugih področij. Ljudje lahko opazujemo gladiatorstvo. Zelo spoštujem športnike, tudi tiste, ki jim ne uspe. Ker pa sem tako kot vsi ljudje krvav pod kožo, sem najbolj navdušen nad tistimi, ki jim uspe.

Morda bolj spremljate šport, ker se z njim tudi vi rekreativno veliko ukvarjate?

Vsi, ki smo skrajni rekreativci, in tisti, ki so vrhunski športniki, moramo povedati, da naš način športa ni zdrav. To seveda vaši bralci zelo dobro vedo. Običajna rekreacija je zelo dobra za zdravo življenje. Toda neka obsesivna rekreacija, ko šport postave obvezen del življenja, je skoraj kot neka odvisnost. To so preveliki odmerki. Jaz sem tipičen primer slednjega. Ob vsaki utrujenosti in po vsaki obveznosti moram dobiti tudi odmerek športne vadbe.

Vsak dan rekreativno tečete?

Če ne tečem, kolesarim, če ne kolesarim, sem v fitnesu … Skoraj vsak dan se moram športno udejstvovati. S tem telo pripeljem do tiste faze, ki jo zdravniki opisujejo kot izgorelost. To se mi redno dogaja in nato me telo prisili, da neham, se regeneriram vsaj v tolikšni meri, da lahko redno opravljam svoje obveznosti. O tem sva se na krajšem dopustu pogovarjala s sinom. V veliki vročini sem kolesaril ali tekel. Tudi on je počel podobne neumnosti in ugotovila sva, da je nekaj res v genih. Naj to ne bo opravičilo za tiste, ki se s športom sploh ne ukvarjajo. Zmerno ukvarjanje z rekreacijo je sijajna stvar za zdravo življenje. Jaz bi to rad počel v zmernih količinah, vendar tega ne znam več in nisem več sposoben postavljati zmernih meja. Preprosto moram iti prek meja, da bi zadovoljil svoj odvisnostni odnos do športa. Danes, takoj, ko se bo končala služba, se bom usedel na kolo in prekolesaril vse bližnje hribe.

Mora biti varnostnik z vami na kolesu? Včasih je to lahko zelo naporno.

To je njihova odgovornost. Jaz se v to ne vtikam. Oni niso samo moji sodelavci, ampak tudi moji prijatelji. Kdaj pa kdaj gredo z mano, drugič pa se jim spet zdi moje pretiravanje odveč in na svoj način opravijo svoje delo. Včasih se jim zdim malo prismojen. Nič hudega. Prav gotovo se jim zdim malo prismojen. Vse to, kar smo zdaj počeli na morju, je šlo prek meje zdravega razuma. Tekli smo pri temperaturi 40 stopinj Celzija.

Tudi jadrate?

Nisem več ljubitelj tehničnih športov. Vse je samo na telesni osnovi. Popolno izčrpavanje telesa, ki pa potem daje brezčasovne čustvene užitke. Ta utrujenost mi potem da posebno, skoraj metafizično moč osredotočanja na probleme, ki pa so lahko tudi službeni. Čeprav sem telesno izčrpan, sem se sposoben boljše osredotočiti na posamezen problem. Očitno mi to ustreza. Zaenkrat je torej še vse dobro. Problem nastopi ob izgorelosti, kar pa je treba vzeti v zakup. Nihče ni popoln. Toda raje govorim o tem problemu kot pa o tistih, ki bi se pojavili, če nikoli ne bi hotel vstati iz fotelja.

Tudi telesno ste videti v formi.

Dobro se počutim in se tudi rad dobro počutim. To ti da tudi večjo stopnjo samozavesti. Če bi lahko, bi kljub temu vseeno zmanjšal stopnjo ukvarjanja s športom, toda težava je, da je ne morem. Preprosto sem šel čez tisto točko, ko lahko sam krmarim s športom. Zdaj šport krmari z mano.

Bili ste predsednik vlade, ko je Slovenija dobila kandidaturo za EuroBasket 2013. Ste še danes enakega mnenja kot takrat, in sicer da je tako velik športni dogodek za našo državo dober?

Takrat brez mojega strinjanja s kandidaturo verjetno nihče ne bi tako prevzel odgovornosti, kot sem jo bil pripravljen jaz. Treba je razumeti kontekst, čas in prostor te odločitve. V začetku recesije smo bili prisiljeni odpovedati univerzijado in odrekli smo se še nekaterim športnim dogodkom. Povsod smo ugotovili, da pozitivnega finančnega izkupička, ob pričakovanih športnih vrhuncih, ne moremo pričakovati. Težko bi bilo opravičiti organizacijo takih športnih dogodkov, ki bi bili finančno gledano strošek, ne pa dobiček. Pri EuroBasketu pa je bila dilema edinkrat v času mojega vodenja vlade veliko bolj zahtevna. Tveganja za to, da bi bil to strošek ali dobiček, so bila veliko bolj zabrisana. Pri drugih prireditvah smo veliko hitreje ugotovili, da dobička ne bo. Niti finančnega niti v športnem smislu, saj slednji za narod ne bi bil tako pomemben. Pri EuroBasketu sem po številnih posvetih z gospodarskimi in športnimi strokovnjaki dobil bolj ali manj nedeljeno podporo za to odločitev. Vsi so me prepričevali, da bi lahko bil EuroBasket ne samo športni presežek, saj je to evropsko prvenstvo v športu, ki ima velik odmev, ampak da bi se lahko tudi finančno v času krize prvenstvo dobro obneslo. Če je znala država, če je znala družba, če so znali ljudje izkoristiti tak dogodek za skupni zanos, se je to izkazalo kot navdihujoče za družbo. S tem upanjem smo takrat sprejeli zahtevno odločitev. Kolikor zdaj spremljam vse kazalce EuroBasketa, smo se odločili prav. Upam, da bo na koncu, 22. septembra zvečer, ocena enaka.

Se organizatorji še kaj obrnejo na vas?

Dnevno smo v stikih. Takrat sem posnel tudi promocijski video, neobičajen …

Mimogrede, kako je s poškodbo?

Poškodba je minila, drugače si ne bi znal predstavljati poletja in dopusta. Imel sem natrgano mišico v mečih, toda telo se je izredno hitro regeneriralo brez zdravniške pomoči in brez ene same masaže. Zdaj lahko počnem vse do skrajnosti.

Z organizatorji torej ves čas sodelujete?

Da, dnevno. K promociji bo gotovo pripomoglo tudi to, da bo država odlikovala Iva Daneua 19. avgusta na Brdu pri Kranju. To bo dogodek, ki bo šel čez meje športa v Sloveniji, šel bo tudi širše. Priča smo stopnjevanju in priprav in pričakovanj, kar je pomembna kombinacija za uspeh nekega prvenstva. Upam, da bo res tako. Seveda, če bo slovenska reprezentanca dodala nekaj s svojimi rezultati, bo to še toliko bolj epsko.

Povezava: http://www.ekipa.org/2013/08/sport-je-neke-vrste-odvisnost/