SI  EN  |  Dostopnost
PISAVA
VELIKE ČRKE male črke
VELIKOST ČRK
CTRL+ za povečavo
CTRL- za pomanjšavo
SHEMA
Kontrastna shema Običajna shema Ponastavi vse
 
 
 

Predsednik republike slavnostni govornik na spominski slovesnosti z naslovom "Ko bo svoboda... Pedrovo 1945 - 2020"

Branik, 25. 1. 2020 | sporočila za javnost

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes v Kulturnem domu v Braniku udeležil spominske slovesnosti z naslovom "Ko bo svoboda... Pedrovo 1945 - 2020". Predsednik republike, častni pokrovitelj jubilejne slovesnosti, je imel na prireditvi slavnostni nagovor. Uvodoma se je z minuto molka poklonil borcem, ki so v spopadu z okupatorjem padli na Pedrovem 26. januarja 1945. V nagovoru je predsednik Pahor dejal, da je spominjanje zgodovinskih dogodkov naša moralna dolžnost, “danes smo se tu zbrali, ker nam ni vseeno, kaj se je dogajalo pred tričetrt stoletja, kaj se dogaja danes in niti, kaj se bo za naše otroke dogajalo jutri.” Predsednik republike je poudaril nevarnost ravnodušnosti, ko ljudi ne zanima več, kaj se dogaja okoli nas, niti kaj se dogaja z nami. Dejal je, “da je politična odgovornost vseh, ki imajo politično moč, da storijo vse za mir in za mirno reševanje sporov. Da pazimo eden na drugega, da pazimo na mir. Spominjanje takih obletnic, kot je današnja, takih trenutkov, je del naše moralne, politične in nacionalne odgovornosti.” Svoj govor je predsednik republike sklenil z izrazi privrženosti spravi, solidarnosti in sožitju. “Nujno je, da storimo vse, kar je v naši moči, da z našim vsakodnevim ravnanjem ponudimo zgled na mir, ki ga danes uživamo”, je še dejal Pahor. Govor je sklenil z mislijo Sofoklove Antigone: “ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.”

Predsednik republike slavnostni govornik na spominski slovesnosti z naslovom "Ko bo svoboda... Pedrovo 1945 - 2020"
Foto: Daniel Novakovič/STA

Na prireditvi so skozi zgodovino dogodka na Pedrovem z recitali in pesmiji popeljali učenci OŠ Branik, moški pevski zbor Franc Zgonik Branik in mladi solist Jernej Puc. Slovesnost se je zaključila s himno Primorcev Vstajenje Primorske.

Pred pričetkom slovesnosti je predsednik republike v naselju Pedrovo nad Branikom položil venec k spomeniku padlim.

Predsednik republike v naselju Pedrovo nad Branikom položil venec k spomeniku padlim
Foto: Daniel Novakovič/STA

V nadaljevanju objavljamo besedilo slavnostnega govora predsednika republike. Velja govorjena beseda!

"Spoštovani.
Kot je bilo malo prej povedano, sem kot predsednik republike in kolikor mi položaj to omogoča, v imenu vseh naših ljudi položil cvetje pred spomenik padlim na Pedrovem. Rafael Klemše, Franc Plahuta – Vojko, Jožko Mozetič – Pepko, Uroš Miculinič – Niko, Lenart Vidmar, Stojan Plahuta – Stjenka, Jože Selan – Djoko, Bruno Uršič – Tarzan, Guiseppe Capetti – Pepi, Ferdinand Volk in še en neznan. Ali vas smem, spoštovane gospe in gospodje, tovarišice in tovariši, prositi, da jim z minuto molka naklonimo našo pozornost. Slava jim.

Spoštovani, danes smo se zbrali, ker nam ni vseeno. Ni nam vseeno kaj se je zgodilo pred tri četrt stoletja, ni nam vseeno kaj se dogaja danes in ni nam vseeno kaj se bo, zlasti za naše otroke in vnuke, dogajalo jutri. Spominjanje na to kar se zgodilo pred tri četrt stoletja je naša moralna dolžnost. Če želimo, da bi spominjanje in resnica in naša privrženost miru in reševanje vseh sporov po mirni poti, zavarovala to in sedanje generacije pred vnovičnim izbruhom sovraštva in celo vojn. Najbolj nevarna od vseh stvari je ravnodušnost. Neko stanje duha, ko se ljudje v neki coni udobja ne zmenimo več za to kar se dogaja z nami in okoli nas. Danes lahko vidimo, še bolj kot smo lahko videli pred časom, nekatere zgodovinske znake, ki nas opozarjajo na to, da je te ravnodušnosti precej. Deloma, vedno je bilo v zgodovini tako, je to tudi posledica nekega daljšega obdobja miru, ko se ljudem napačno zazdi, da je ta mir samoumeven in da zanj ni potrebno skrbeti. In se jim zdi, da potem takem ni potrebno znakom, ki opozarjajo na to, da je ta mir pod vprašajem, nameniti kakšne posebne pozornosti.

V tem smislu se mi zdi, da je danes morda ta spominska slovesnost priložnost, da opozorimo na to sebe in druge, da nas ta ravnodušnost absolutno ne sme prevzeti, če želimo obvarovati sebe, zlasti pa naše otroke in vnuke pred tem, da bi doživeli kaj podobnega kot se je zgodilo ljudem v Pedrovem pred tri četrt stoletja. Odhaja generacija, ki je imela to zgodovinsko usodo, da je doživela čas pred tri četrt stoletja in posledice nestrpnosti in sovraštva tistega časa – vojne. Ta generacija naših staršev in starih staršev naj mi poskuša skupaj z drugimi, zlasti v šoli, zlasti tukaj na Primorskem, pojasniti kako se je vse skupaj odvijali in koliko trpljenja in gorja je vse skupaj prineslo. Mi, njihovi otroci in vnuki, ki nam je bilo privarčevano, da bi doživeli to gorje, smo si pač po svoji volji poskusili vtisniti v naš zgodovinski spomin.

Prej sem rekel, da je spominjanje naša moralna dolžnost. Naša moralna dolžnost te generacije, ki tega ni doživela in vzgaja generacijo za katero upamo, da tega ne bo doživela je, da našim otrokom in njihovim otrokom poskušamo ohranit v njihovem kolektivnem zgodovinskem spominu kaj in kako se je dogajalo v preteklosti, da so bili njihovi predniki žrtev takega trpljenja, žrtev takega nasilja, žrtev takih okrutnosti kot jih nikomur ne privoščimo. Zdaj je ta kolektivni spomin odvisen od naše odgovornosti, a nekoliko se bomo pomudili pri spominjanju preteklosti zato, da bi bil to eden od stebrov, ne edini, ampak eden od stebrov trajnega miru. Sem in tja mi, ko govorim o trajnem miru, mečejo kritiko pod noge, da sem naiven in da je vendarle jasno, da je cela zgodovina civilizacije civilizacija vojn in miru, izmenjavanje teh dveh naravnih stanj. Jaz pa pravim naslednje: če imate prav, če imate prav- ali je bilo to res potem se morate zavedati, da je samo vprašanje časa kdaj bo vaš otrok in njegov otrok, pač žrtev nove vojne. Mislim, da je tudi politična odgovornost nekoga, ki ima politično moč in pristojnosti, da stori vse, kar je v njegovi moči, da se na vse načine zavzema za mir in mirno reševanje sporov. Kolikor je to mogoče smo Slovenci temu privrženi, saj smo kot majhen narod doživeli to, da so nas večji želeli tako rekoč izbrisati iz narodnega zemljevida Evrope in sveta. Zato se mi zdi, da imamo še toliko večjo odgovornost, prvič, da pazimo eden na drugega ne glede na razlike in prav zaradi njih med nami, da pazimo na nekoga drugega in da seveda pazimo skupaj z velikimi na ta mir. In spominjanje takih obletnic in grenkih trenutkov kot tudi seveda tistih slavnih je del naše moralne in politične ter nacionalne odgovornosti.

To morda še posebej velja za Primorce. Ne bolj, ampak na nek poseben način. Že župan je čudovito rekel, da, če sem prav razumel župana, da je v našem DNK-ju ta antifašizem. Moram reči, da mi je verjetno tako kot večini od vas zelo pri srcu, da me navdaja s ponosom, me navdaja z eno posebno energijo dejstvo, da imamo Primorci svojo himno že več kot pol stoletja, ne da bi se vprašali v kateri politični stranki ali prepričanju, verskem ali drugačnem, pripadamo, običajno ob koncu prireditev, tudi danes, ob vstajenju Primorske vstanemo. Nihče nam tega ni napisal, da je to predpis, da moramo to storiti, na Primorskem vstanemo. Zato ker nas je pred stoletjem ta fašizem preizkušal, odvzeta nam je bila pravica do našega jezika, do naše svobode misli in to vse samo zato, ker smo bili Slovenci. Tigrovci so predstavljali prvo uporniško gibanje proti fašizmu v Evropi in svetu. Partizani so nam dali s svojim gibanjem priložnost, da sami, skupaj z zavezniki, poskrbimo za to, da smo si na široko odprli vrata svobode in ne nazadnje, da smo prišli nazaj k matičnemu narodu. Zato smo mi seveda še toliko bolj poklicani na nek način, da tudi to primorsko identiteto, ki je povezana s tem, ohranjamo. Ampak, tako kot je rekel župan tudi jaz pravim, vedno ko pogledamo stoletja nazaj moramo pogledati tudi stoletja naprej. V tem času so se spremenile marsikatere stvari, ki nam omogočajo, da vidimo perspektivo v trajnem miru in v sodelovanju tudi z našimi sosedi in našimi prijatelji na drugi strani meje, ki je več ni.

Pred dvema dnevoma sem bil na čudovitem sestanku s predsednikom Mattarello, italijanskim prijateljem, s katerim sva govorila o obeleževanju 100. letnice požiga Narodnega doma v Trstu. Letos bo ta obletnica. Zelo sem vesel, da sva se po o daljšem času, posvetovanju, odločila, da bova skupaj pokrovitelja tega dogodka in da se ga bova skupaj tudi udeležila. Da se bova spomnila slovenskih žrtev v času fašističnega pregona ampak, da bova skupaj pogledala tudi v prihodnost in videla v skupni Evropi eno veliko priložnost za iskreno slovensko-italijansko prijateljstvo, ki naj zavaruje Slovence, Italijane in vse narode naše skupne Evrope, naše skupne evropske domovine pred nestrpnostjo in sovražnostjo v prihodnosti. Na koncu naj rečem nekaj besed o sovraštvu in o ljubezni. Roger Stone, še živeči ameriški politični propagandist in strategist večkrat rad poudarja in deloma ima žal prav, da je, citiram, »Sovraštvo večji motivator kot je ljubezen.« konec citata. Verjetno ima prav, deloma. Zato si tudi lahko razložimo zakaj sovraštvo tako zlahka prevzema ljudske množice, če pridejo k tribuni, ki ga inspirirajo s to nestrpnostjo in sovraštvom. In morda je mogoče zlahka in po bližnjicah priti do tega, da jim ljudje sledijo.

Ampak predlagam, da mi zberemo mogoče težjo ampak plemenitejšo pot. In to je pot ljubezni. Da gradimo na strpnosti, na solidarnosti, na razumevanju, na sožitju in na spravi. Zdaj tudi Primorci, in kljub temu, da sem vaš rojak, me sem in tja z sumom gledate, ko strastno in iskreno govorim o spravi. In tudi danes nimam nobenega drugega prepričanja. Kljub temu se mi zdi, da je bilo prav, da sem potem, ko je pred časom slovensko Vrhovno sodišče sprejelo neko pomembno odločitev, dal neko izjavo za katero menim, da je prav, da jo da nekdo, ki je predsednik republike ne da bi se vmešaval v institucije pravne države in nekdo, ki kot sem rekel, tako iskreno in s strastjo govori o narodni spravi. Komentiranje sem dejal, ali izražanje mnenja o posameznih odločitvah vrhovnega ali kateregakoli sodišča s strani organov drugih vej oblasti je z vidika zagotavljanja samostojnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti nesprejemljivo in nedopustno. Zato tudi te odločitve, odločitve v zadevi Rupnik Vrhovnega sodišča ne komentiram. Kljub temu menim, da bodo tudi generacijam za nami prisega generala Leona Rupnika Hitlerju, njegovo sodelovanje z okupatorjem in goreč antisemitizem v zgodovinskem spominu ostali zapisani kot zavržno dejanje.

Spoštovane gospe in gospodje, sklenimo to spominsko slovesnost z izrazi naše privrženosti k spravi, k solidarnosti, k sožitju, tako znotraj naše narodne skupnosti kot mednarodne skupnosti, zlasti z našimi prijateljskimi sosednjimi narodi, storimo vse kar je v naši moči, da zgodovinskim spominom ne zabrišemo resnic, da z našim ravnanjem, vsakodnevnim, našim otrokom in njihovim otrokom ponudimo zgled zato, da tak mir in svoboda kot ju danes uživamo tudi ostaneta. Naj v tem smislu zaključim ta govor z mislijo iz Antigone: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu.« Hvala lepa."