Predsednik republike na osrednji počastitvi dneva državnosti: Ne smemo nehati verjeti v boljši in bolj pravičen svet

Ljubljana, 24. 6. 2013 | sporočila za javnost, govori

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in gospa Tanja Pečar sta se nocoj udeležila osrednje počastitve dneva državnosti. Predsednik republike je na prireditvi imel tudi slavnostni govor.
Proslava ob dnevu državnosti
Foto: Nebojša Tejić

Govor predsednika republike Boruta Pahorja: NE SMEMO NEHATI VERJETI V BOLJŠI IN BOLJ PRAVIČEN SVET

Drage Slovenke in Slovenci,
doma in povsod po svetu,
moji dragi sodržavljani,
ekscelence in prijatelji.

Na brezoblačni večer pred dvaindvajsetimi leti smo imeli sanje. Ali jih danes nimamo več? Ali je bilo potrebno manj kot četrt stoletja, da si ne upamo več upati? Ali so današnja razočaranja, stiske in nezaupanje razkrojili našo takratno enotnost in povezanost do nepopravljive mere?

Ne. Niso. Vendar sem dolžan opozoriti sebe in vse nas: tako kot smo si samostojno državo končno priborili, jo lahko tudi zapravimo. Toda, to je še vedno v celoti odvisno od nas samih. Še vedno smo gospodarji svoje usode. Tako mora ostati vekomaj. To je naša moralna in državljanska dolžnost do naših pogumnih in domoljubnih prednikov in zlasti do naših otrok. Njim pa teh sanj ne smemo vzeti.

Spoštovani,
od ustanovitve naše države do danes smo v kratkem času dosegli zavidljive uspehe. Postali smo mednarodno priznana in ugledna država. Slovenija je aktivna članica v najbolj zaželenih evropskih in svetovnih družinah narodov in držav. Toda ti uspehi so nas zaslepili. Hkrati z njimi so se razraščali številni negativni družbeni pojavi, ki jih nismo hoteli videti ali jih nismo znali obvladati.

Po tem pa nas je pred petimi leti doletela huda kriza. Vse slabo in zavržno je silovito naplavila na površje. Njena edina dobra stran je bila, da je surovo razgalila škodljive posledice tranzicije. Zaradi upora in ogorčenja ljudi jih je bolj ali manj ustavila. A občutek ogoljufanosti in nepravičnosti pri ljudeh je bil in ostaja silovit. Vlado, parlament in druge institucije države je prisilil, da so se zganile in ukrepale.

Ocenjujem, da v pravo smer. A hkrati menim, da prepočasi in premalo odločno. Zdaj gre za to, da še dovolj zgodaj povrnemo zaupanje ljudi v državo in njene ustanove, v integriteto političnih, gospodarskih, pravnih in drugih odločevalcev, preden bi utegnilo biti prepozno. Imamo dovolj izkušenj, znanja in popolne predanosti tej nalogi. Preprosto nam mora uspeti. Vse drugo bi bila sramotna izdaja. In Slovenci se nikoli ne predamo. Zaradi te naše pregovorne upornosti in junaštva smo stali in obstali.

Spoštovani,
ta kriza ni najtežja narodova preizkušnja v njegovi zgodovini. Je pa tako zahtevna, da za našo novo zmago znova terja veliko složnost, medsebojno spoštovanje, solidarnost, samozavest in velikopoteznost. Skratka, vse tisto, kar je v temeljih naše državnosti.

Posebnost sedanjih težav je v tem, da se s podobnimi problemi sooča tudi tisti del sveta, ki mu politično, gospodarsko in varnostno pripadamo. Pred dvaindvajsetimi leti je bilo drugače. Mednarodno okolje v katerega smo želeli vstopiti je bilo varno in rast je zagotavljala blaginjo.

Danes se to okolje, ki mu pripadamo sooča z velikimi gospodarskimi, socialnimi in tudi političnimi problemi. Čeprav smo majhna država, imamo enako velik interes za mir in blaginjo naših ljudi, kot naše zaveznice z daljšo tradicijo, in veliko večjo močjo. Samo skupaj bomo zmogli.

Zato se moramo boriti na dveh frontah. Prvič, sami moramo rešiti tisti del svojih težav, ki smo jih sami tudi povzročili. Drugič, aktivno moramo sodelovati pri reševanju naših skupnih evropskih težav, ker je uspešna prihodnost Evrope tudi naša boljša prihodnost. Več Evrope bo tudi več Slovenije.

Nikoli namreč ne smemo pozabiti, da je bila naša nacionalna ideja tesno povezana z evropsko. Svoje države nismo ustanovili zato, da bi bili izolirani. Navdušeno smo jo razglasili, da bi se lahko po svoji volji aktivno vpeli v najsodobnejše duhovne, tehnološke, znanstvene, kulturne, gospodarske in politične procese, ki jih omogoča moderni svet.

Evropska ideja je utemeljena na prepričanju, da je ob vseh različnostih med narodi več tistega, kar jih povezuje, kot tistega, kar jih razdvaja. Tudi ideja naše države je utemeljena na spravi. Zgrajena je na prepričanju, da smo si med seboj različni, vendar nas bolj od tega močno povezuje pripadnost naciji in državi. In ni nam šlo, in nam ne gre samo za državo. Gre za presežek tega. Gre za domovino.

Če pri državi najprej pomislimo na njene ustanove, politični in pravni red, pa gre pri domovini za nekaj več. Gre za občutek pristne skupnosti, ki jo ne utemeljujejo pravice in dolžnosti, ampak srčna pripadnost skupnosti. Vključujoči, kjer je dovolj prostora za vse, ne taki, kjer na koncu izločanja ni več prostora za nikogar. Domovina smo mi vsi skupaj kot dom in družina.

Zavoljo tega je potrebno znova in znova spomniti in opomniti na pomen iskrene volje za sodelovanje, složnost in enotnost takrat, ko gre za državo in domovino. Politične in druge razlike so del normalne demokratične družbe. Preseganje teh razlik in oblikovanje enotne politične volje pa je v izjemnih razmerah del zrele demokratične družbe. Kompromisi v skupno dobro niso znak šibkosti, temveč moči. Sedanji čas ne oprošča šibkosti. Zdaj je trenutek, ki zahteva vse naše moči.

Spoštovani,

čez leta nas bodo otroci in vnuki spraševali, kako nam je uspelo zbrati toliko moči, da smo se varno in uspešno izvlekli iz največje krize po drugi svetovni vojni. Vsak od nas jim bo na svoj način povedal, da svojih napak nismo ponavljali, uspehe pa smo znali primerno navdihniti. Rekli jim bomo, da smo se znali učiti iz izkušenj. Da nas ni bilo strah. Da nismo nehali verjeti v boljši in bolj pravičen svet.

Preden bodo naši razigrani, radovedni otroci in vnuki zaspali, jim bomo voščili najlepše sanje.

Iskrene čestitke za praznik in vse najboljše.