Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na prireditvi ob 70. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona

Osankarica, 5. 1. 2013 | govori

Spoštovani

Pred kratkim je Nobelovo nagrado za mir dobila Evropska Unija. Verjetno ni bolj primerne priložnosti, da se pol milijarde Evropejcev, med katerimi smo tudi Slovenci, spomni, da mir ni samoumeven.

Od konca druge svetovne vojne je na starem kontinentu minilo že toliko desetletij miru, varnosti, stabilnosti in blaginje, da zlasti mlajše generacije jemljejo vse te temeljne vrednote in dejstva, kot naravno stanje stvari. To je nevarna iluzija. Da je temu tako, je za kratek čas sredi 90-ih let prejšnjega stoletja opozorila nesrečna balkanska tragedija, ki je oplazila tudi nas.

Nobelova nagrada za mir Evropski Uniji je pravzaprav primerno svarilo vsem nam, da sta mir in varnost, zlasti v teh kriznih razmerah, odvisna od naših zelo iskrenih prizadevanj, da tako tudi ostane. Zgodovina je polna dokazov, kako se v določenih bolj zaostrenih okoliščinah, zlahka, iz majhnih nestrpnosti razvijejo sovražnosti, ki se končajo v solzah, trpljenju in neskončni žalosti ljudi.
Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na prireditvi ob 70. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Tega vam ne pravim zato, ker bi ocenjeval, da je po daljšem ciklu miru neizogibna vojna, temveč prav zato, da nas bi na tem svetem kraju vse pozval storiti prav vse, kar je v naših močeh, da bo ta mir trajen.

Trdno se postavimo za medsebojno spoštovanje, za medčloveško in mednarodno razumevanje, obsodimo razpihovanje ideoloških strasti in političnih radikalizmov vseh vrst. Če bomo to storili dovolj zgodaj in dovolj prepričljivo, bomo močan branik miru in strpne družbe. Samo v taki se bo vsak od nas počutil varnega, ne glede na njegove nazore, življenjski stil ali druge razlike.

Zdaj je tak čas, ko moramo biti na to posebej pazljivi. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več kaj izgubiti, so lahek plen sovražnega govora in ščuvanja enega proti drugemu. Naša temeljna zgodovinska odgovornost je, da vse velike težave, s katerimi se soočamo, tako Slovenci kot Evropejci, rešimo v duhu iskrenega dialoga, s potrpežljivim spoštovanjem tistih, ki mislijo drugače in utrjevanjem vsega tistega kar nam je skupno.

Zlasti politiki in vsi, ki sodelujemo v javnem dialogu se moramo disciplinirano vzdržati vsake izjave, ki jo lahko kdo razume kot žaljivo, nestrpno ali celo sovražno. To je naša najbolj elementarna dolžnost v skrbi za prepotrebno ozračje tolerance, svobode in spoštovanja eden do drugega.

Včeraj sta me obiskala njuni ekselenci, nemški in francoski veleposlanik v Sloveniji. Prosila sta me, da slovesno spregovorim na koncertu ob 50. obletnici nemško-francoske pogodbe o prijateljstvu, ki bo konec januarja v ljubljanski filharmoniji. Z veseljem sem sprejel to častno dolžnost, saj daje vsem nam še enkrat priložnost, da se spomnimo, kako je sprava med tema dvema narodoma, ki sta bila v enem stoletju dvakrat v krvavih vojnah, postavila temelje širšega sodelovanja evropskih narodov in držav, nenazadnje tudi slovenskega in naše države.

Vse to pravim zato, da nas bi okrepil v prepričanju in pogumu, da gremo naprej po poti graditve Slovenije, kot demokratične, pravne in socialne države, za kar je v teh izjemno težkih razmerah potrebna večja politična složnost kot običajno. Vse to pravim tudi zato, da nas bi okrepil v prepričanju in pogumu, da ostanemo zavezani evropski ideji, ki nam edina jamči trajen mir, varnost in možnost skupne rešitve te hude krize ter blaginjo ljudi.
Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na prireditvi ob 70. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Vse to govorim na tem svetem kraju, kjer so pred 70 leti v pohorskem snegu obležali mrtvi domala vsi borci pohorskega bataljona, med njimi tudi oče Alfonz Šarh in njegovi trije sinovi, stari 13, 15 in 17 let. Koliko samo od nas tu navzočih ima toliko stare otroke?

Družina Šarh je skupaj s pogumnimi borci pohorskega bataljona pogumno in slavno žrtvovala svoja življenja za dobro in sveto stvar, za svobodo ljube domovine. Nihče ne ve, koliko neznosnih bolečin je junaška smrt njihovih dragih za vedno pustila pri tistih, ki so jih imeli radi. Te bolečine so tako velike in močne, da jih iz žalostne duše ne more pregnati nič, niti odpuščanje.

Lahko pa naš skupen kolektivni spomin na tragedijo vojn v kateri se zgodi tako veliko pošastnih stvari in krivic, v kateri nastrada toliko nedolžnih ljudi in v kateri se zanetijo plameni novih sovraštev, spodbudi naša ravnanja in zavezanost k miru, strpnosti, prijateljstvu in sožitju. Ne moremo spremeniti stvari za nazaj. Lahko vplivamo na stvari v naprej. To je naša neposredna odgovornost.

Ne samo, da lahko izbiramo, mi moramo izbrati. V Sloveniji in v Evropi moramo zbrati moč za večjo politično enotnost. Več politične složnosti bo v Sloveniji dalo več poguma in zagona vsem tistim, ki verjamemo, da skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo veliko. Več politične enotnosti bo v Evropi zagotovilo uspešnejše ukrepanje v času krize in preprečilo nevarnosti za nezaupanje v evropsko idejo in porast novih nacionalizmov.

Pogumnim in slavnim borcem pohorskega bataljona bi rad v našem skupnem imenu glasno sporočil vse do prostora njihovega večjega pokoja in miru, da njihove žrtve niso bile zaman, da smo in želimo ostati ponosni dediči njihove borbe za dobro, pravično in svobodno in da ne bomo s svojimi ravnanji,vsak v okviru svojih možnosti, nikdar dopustili, da bi morali za iste cilje in vrednote znova pasti nove žrtve. Nikoli več vojne.

Nikoli več.